Človekove pravice in globalizacija
Človekove pravice in temeljne svoboščine so koncept, ki se na državni ravni uveljavlja šele zadnjih nekaj stoletij, pravno gledano pa okoli 50 let, ko sta bili na ravni Organizacije združenih narodov sprejeti pravno zavezujoči konvenciji in sicer Mednarodna konvencija o državljanskih in političnih svoboščinah ter Mednarodna konvencija o ekonomskih, socialnih in kulturnih svoboščinah. Kaj pa Splošna deklaracija o človekovih pravicah? Ta dokument iz leta 1948 ni pravno zavezujoč, temveč je “le” politični dokument.
V času globaliziranega sveta in kopici mednarodnih organizacij, katerih članica je tudi Republika Slovenija, igrajo mednarodne organizacije veliko vlogo tudi na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ena izmed teh je na primer naša skupnost, Evropska unija (EU), seveda ne gre pozabiti Organizacije združenih narodov (OZN), Mednarodne organizacije dela in nenazadnje Sveta Evrope ter mnogih drugih.
Več o tem v članku, ki je nastal v avtorstvu našega strokovnega vodje, Jureta Trbiča in je bil objavljen v Mednarodni reviji Javna uprava – International Public Administration Rewiev, Vol. XI, No. 3-4, 2013, str. 177-194, Fakulteta za upravo, Univerze v Ljubljani. Z dovoljenjem avtorja je dostopen v polni obliki v slovenskem jeziku na povezavi na dnu prispevka.
Za vas pa smo oblikovali kratek povzetek članka v nadaljevanju.
Enotni trgi EU za kapital in ljudi, kaj pa varstvo človekovih pravic?
vir: ec.europe.eu
EU temelji na t.i. treh stebrih sodelovanja, in medtem, ko je skupni evropski trg v domeni prvega stebra (v domeni evropskih organov), je področje človekovih pravic v domeni drugega stebra, torej v domeni odločanja Sveta EU.
Sveta EU ne smemo mešati z Evropskim svetom, ki je sicer povezan, a poseben organ, kjer se srečujejo predsedniki vlad, medtem ko se v Svetu EU posamični resorni ministri članic EU. Z drugimi besedami, odločanje na področju človekovih pravic na ravni EU je značilno dvoje, najprej nujno medvladno sodelovanje vseh članic in nato soglasna odločitev.
S področja varovanja človekovih pravic na ravni EU ne moremo mimo institucije Evropskega ombudsmana, ki jo je kot nadgradnjo nacionalne institucije ombudsmanov (varuhov človekovih pravic) ustanovila EU po načelih Maastrichtske pogodbe.
Na evropski ravni (in širše) pa obstaja še ena mednarodna organizacija s področja varstva človekovih pravic in sicer Svet Evrope. Ta sama po sebi nima povezave z EU, razen podobnosti v imenu in dejstvu, da so članice EU tudi članice Sveta Evrope ter da je sedež organizacije v Strasbourgu, kjer je tudi znano Evropsko sodišče za človekove pravice. V okviru te mednarodne organizacije, je bila sprejeta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, ki je pravno zavezujoč dokument za vse države članice Sveta Evrope in kot tak iztožljiv na prej omenjenem sodišču.
Mednarodne organizacije kot naddržavni nadzor stanja človekovih pravic?
vir: svetevrope.si
Znani paradoks varovanja človekovih pravic je v tem, da je najbolj pogost kršitelj le teh ravno država, katere temeljna funkcija in naloge je varovanje človekovih pravic in zagotavljanje temeljnih svoboščin, kar je na žalost v našem okolju lepo prikazal primer “izbrisanih”.
In če pri varovanju človekovih pravic država, kot nosilka konvencijskih obveznosti, zataji ali celo namerno zlorablja svojo moč, so “na srečo” prisotne še mednarodne organizacije za varstvo človekovih pravic – poleg omenjenih v povzetku jih je seveda še veliko več in so bolj ali manj znane ter uspešne (npr. Amnesty International, Human Rights Watch, idr.).
Upamo, da njihovih uslug ne boste nikoli potrebovali, a če jih slučajno bi, je dobro vedeti, da obstajajo tudi naddržavne institucije, kjer dobimo lahko različne oblike pomoči, ponekod (npr. sodišče) lahko celo preverimo zakonitost in pravičnost odločitev nacionalnih organov.
za vas
ekipa Zavoda UP
(povezava do članka: SSRN-id2572906)
Deli Z Ostalimi:
