Upravni spor – postopkovni vidik

Upravni spor – postopkovni vidik 

Upravni spor je sodni spor med strankami in upravno oblastjo in je naperjen zoper dejanja ter akte upravnih organov. Temeljna podlaga za urejanje pravil postopanja in odločanja v upravnem sporu je Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), smiselno in primerno pa ga dopolnjuje Zakon o pravdnem postopku. Upravni spor se vedno prične s tožbo, katera mora vsebovati določene vsebine. Sodišče nato tožbo preveri in po pravilih upravnega spora izpelje sodni postopek, katerega praviloma zaključi s sodbo. Zoper slednjo so mogoča tudi pravna sredstva.  Več o upravnem sporu na splošno si lahko preberete v prejšnjem prispevku avtorice.

 Za vas piše 

 

 

 

 

 

 

 

 

Upravni spor je temeljno opredeljen v Ustavi, katera določa, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov ali organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Prav tako pa odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (175. člen Ustave).

V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj posameznika (2. člen ZUS-1), izjemoma pa tudi o aktih, ki nimajo narave upravnega akta, vendar se z njimi vsebinsko odloča o zadevi (npr. sklep, s katerim je bil  postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ipd.). Poleg navedenega sodišče odloča tudi o zakonitosti aktov organov izdanih v obliki predpisa, javno pravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, idr.[1]

Upravni postopek poteka na naslednji način[2]:

ZAČETEK POSTOPKA

Upravni spor se vedno začne s tožbo, ki se jo vloži pri pristojnem sodišču, pisno ali po pošti. Šteje se, da je prejeta tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošti. Upravnega spora ne more sprožiti sodišče na lastno pobudo[3].

Tožba je v prvi vrsti podlaga za začetek postopka, v nadaljevanju pa tudi izražena želja tožnika, kaj naj sodišče z odločbo stori. Tako je v okviru upravnega spora naloga sodišča, da razišče oziroma preizkusi dejansko stanje, vendar le v okviru tožbenih navedb[4]. Pri tem sodišče, zaradi bistveno šibkejšega položaja posameznika, ni vezano samo na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, ki so potrebni za razjasnitev zadeve in za sprejem zakonite ter pravilne odločitve. Ne glede na navedeno pa, zaradi preprečevanj zlorab in zavlačevanja, stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če so imele to možnost že v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta (več v 20. členu ZUS-1 in 52. členu ZUS-1). Če tekom postopka sodišče samo ugotovi dejansko stanje, mora zaradi poudarjenega načela zaslišanja stranke, pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (20. in 21. člen ZUS-1)[5].

V času, ko postopek izdaje upravnega akta še ni končan, se lahko sproži predhodni upravni spor (ker se šteje, kot da je bil zahtevek s strani stranke zavrnjen (222. člen ZUP) in je vzpostavljena fikcija, da je izdana zavrnilna odločba[6].

Po ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (ni nujno, da je odvetnik). V drugih vprašanjih, ki se nanašajo na zastopanja, se primerno uporablja določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)[7].

 

TOŽBA

V tožbi lahko tožnik poda različne zahteve in sicer lahko predlaga:

• odpravo upravnega akta,
• izdajo oz. vročitev upravnega akta (v primeru molka organa) ali
• spremembo upravnega akta

 

Sodišče pri tožnikovem predlogu ni v celoti vezano na tožbeni zahtevek, saj lahko npr. odpravi upravni akt čeprav je tožnik zahteval njegovo spremembo. Le v sporih polne jurisdikcije lahko sodišče odloči le tisto, kar tožnik izrecno zahteva[8].

V tožbi tožnik navede le najnujnejše podatke o sebi, o upravnem aktu, ki se izpodbija in o tožbenem zahtevku in sicer:

• tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež,
• naziv toženca,
• upravni akt, ki se izpodbija s tožbo[9],
• razložiti je potrebno tudi razloge za tožbo:
• razlogi materialne narave (zmotna uporaba materialnega prava),
• razlogi procesne narave (bistvena kršitev določb postopka),
• zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja,
• razlogi za izrek ničnosti[10] (več v 27. členu ZUS-1)
• ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi.[11] (več v 30. člen ZUS-1)[12]

Tožba mora obsegati jasno določen zahtevek glede glavne stvari, dejstva na katera tožnik opira zahtevek ter dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavlja. Sodišče presoja zakonitost upravnega akta – zakonitost dispozitiva, delno ali pa v celoti, pri čimer sodišče, kakor že omenjeno, ni vezano na tožbene razloge. Sodišče lahko odloča v upravnem sporu na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku izdaje upravnega akta[14].

Samo sodišče lahko presoja na glavni obravnavi dokaze le v primeru, če je to potrebno za odločitev in dokazi niso bili izvedeni že v upravnem postopku ali pa dejstva kažejo, da je dokaze potrebno drugače presoditi kot v prvotnem postopku. Vse pa se nanaša le na dokaze in dejstva, ki so obstajali ob prvotni odločitvi[15]. Kljub temu pa lahko tožnik navaja nove dejstva in dokaze, vendar mora navesti zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta in če se ugotovi, da jih stranka upravičeno ni mogla predložiti ali navesti, se upoštevajo kot tožbeni razlogi (51. in 52. člen ZUS-1)[16].

Upravni spor sprožen zaradi molka organa predstavlja specifiko, saj tožnik v tožbi ne more navesti upravnega akta, ker formalno ne obstaja. Tožnik mora v tožbi navesti podatke o vloženi zahtevi ali pritožbi in ponovni zahtevi za izdajo upravnega akta ter ustrezne dokaze o teh navedbah. Pri tem lahko sodišče presodi le zakonitost postopka tožene stranke zaradi ne izdaje upravnega akta ter v nadaljevanju meritorno odloči o upravni zadevi ali pa naloži organu, kakšen akt naj izda (69. člen ZUS-1)[17].

Tožnik mora tožbi priložiti:

• akt, ki se s tožbo izpodbija – razen, če je spor sprožen zaradi molka organa,
• prepis in kopijo tožbe za toženo stranko in kdor je še prizadet z upravnim aktom,
• pooblastilo, če ima toženec pooblaščenca,
• takso, določeno po pravilih o sodni taksi (glej ZST-1, Taksna tarifa, 6. Postopek v upravnem sporu )

Če tožba ni popolna ali ne vsebuje vseh potrebnih predpisanih podatkov – če nima prilog ali če ni razumljiva[18] – sodišče od tožnika zahteva, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga pouči kaj in kako naj napravi ter o posledicah, ki bodo nastale. Če se pomanjkljivosti tožbe ne odpravijo, potem zadeva ni v redu vložena in jo sodišče s sklepom zavrže razen, če spozna, da je izpodbijani akt ničen (31. člen ZUS-1).

 

Vložena tožba v upravnem sporu vedno zadrži trenutek nastopa pravnomočnosti, ne pa tudi izvršljivosti, razen v naslednjih primerih (in, če poseben zakon določi drugače) (32. člen ZUS-1):

• odločitev pristojnega organa, da odloži izvršbo izpodbijanega akta do dokončne sodne odločbe in sicer v primeru, če bi se z izvršitvijo akta prizadejala težko popravljiva škoda[19],
• izdaja začasne odredbe s strani sodišča[20]

 

PREDHODNI PREIZKUS TOŽBE

Predhodni preizkus tožbe (36. in 37 člen ZUS-1)  je namenjen predhodni presoji sodišča ali je glede na vloženo tožbo sploh treba oz. mogoče voditi celoten postopek, ali pa se sploh ne bo spuščalo v presojo utemeljenosti tožbe in jo bo že na začetku zavrglo. Sodišče preizkusi tožbo ali vsebuje okvirno vsebino iz 30. člena ZUS-1, nato preizkusi dopustnost spora iz 36. člena ZUS-1 in zajema predhodni preizkus iz 37. člena ZUS-1 [21].

Sodišče tožbo s sklepom zavrže v naslednjih primerih:

• če je tožba nejasna, nerazumljiva in posledično neprimerna za obravnavo, pa tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti (31. člen ZUS-1),
• če odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost,
• če je tožba vložena prezgodaj ali prepozno,
• če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali, če po zakonu ne more biti stranka,
• če ne gre za upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu,
• če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive razen, če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja,
• če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist,
• če je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija, pritožba mogoča in ni bila vložena ali je bila vložena prepozno,
• če je bila v dani zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodna odločba (36. člen ZUS-1)[22].

Iz formalnih razlogov pa mora sodišče zavreči sodbo vsak čas in ne samo v predhodnem postopku in sicer če:

• odločanje ne spada v sodno pristojnost,
• akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt ali akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu,
• upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te zanemarljive, razen, če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja,
• če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno korist[23].

 

POSTOPEK S TOŽBO

Ko sodišče preveri vse potrebno in ugotovi, da je tožba primerna za obravnavo, pošlje po en prepis tožbe s prilogami toženi stranki in morebitnim drugim strankam v upravnem sporu (tudi v primeru molka organa). V nadaljevanju sodišče iz izpodbijanega pravnega akta ugotovi, kdo je prizadeta oseba t.j. tisti, ki bi mu bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo. Le-ta ima v upravnem sporu položaj stranke, zato ji mora dati sodišče možnost udeležbe v sproženem postopku (v nasprotnem primeru je to razlog za obnovo postopka) (19. člen ZUS-1)[24].

V nadaljevanju imata tako tožena stranka kakor tudi prizadeta oseba pravico dati odgovor na tožbo, ni pa nujno. Če se odločita za podajanje odgovora morata le-tega podati v roku, ki ga določi sodišče za vsak posamezni primer, ki pa ne sme biti daljši od 30 dni. Pri tem lahko vsi vpleteni navajajo le tista dejstva in dokaze, ki so nastopali že na prvi stopnji v postopku izdaje upravnega akta. Tožena stranka mora poslati sodišču vse spise, ki se nanašajo na zadevo[25].

 

PRIPRAVLJALNI POSTOPEK

Predhodni postopek predstavlja možnost za razrešitev spora še pred glavno obravnavo z namenom pospešitve postopka in uspešnega zaključka. V skladu s 45. členom ZUS-1 mora predsednik senata ukreniti vse potrebno, da se spor čim hitreje reši in sicer:

• stranke povabi k razpravi o spornem vprašanju in sklenitvi poravnave;
• strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, da se izjavijo o dejstvih pomembnih za odločitev, itd. ter
• pridobi vse potrebne podatke[26].

 

GLAVNA OBRAVNAVA

Po pravilu sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1). Kljub temu pa je glavno obravnavo možno opustiti, če bi bila zgolj v interesu tožene stranke[27].

Po svoji naravi je glavna obravnava potrebna takrat, ko je sporno dejansko stanje in mora sodišče samo ugotoviti dejstva in okoliščine.[28] V nasprotnem primeru sodišče odloča na seji senata (pa tudi v primeru, če je očitno, da je tožbi potrebno ugoditi, ali stranke navajajo zgolj tista dejstva, ki jih sodišče ne more upoštevati, ali pa je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo).

V določenih primerih se mora glavna obravnava izvesti obvezno (tudi če dejansko stanje ni sporno) in sodišče ne sme odločati na seji in sicer, če oseba, ki bi morala biti udeleženec kot stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ni bila in ni imela možnost izpodbijati upravnega akta s pritožbo ali ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo upravnega akta[29].

Z vidika skrajšanja postopkov in zmanjšanja števila upravnih sporov lahko sodišče samo popravi nezakonitost, ki je bila storjena v upravnem postopku, pa tudi druge bistvene kršitve pravil postopka,    ki so jih storili upravni organi (64. člen ZUS-1).

V primeru, da se opravi ustna obravnava, sodišče obvesti stranke o vseh narokih za izvedbo dokazov, stranke pa lahko pričam in izvedencem v nadaljevanju postavljajo vprašanja (54. člen ZUS-1). Sodnega dela na obravnavi ne zadrži okoliščina, da ena ali nobena stranka ni pristopila k ustni obravnavi (tudi ni posledic za tožnikov izostanek), lahko pa sodišče odloči tudi brez glavne obravnave[30].

Nadomestilo za glavno obravnavo je sojenje na seji in sicer v primeru, ko dejansko stanje med tožnikom in tožencem ni sporno (tudi v nekaterih primerih ko je sporno, glej 59. člen ZUS-1), saj gre v takšnih primerih zgolj za odločanje o pravnih vprašanjih. Obveza pa je, da se lahko odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (brez izvajanja, upoštevanja in drugačnega presojanja novih dejstev in dokazov). Seja ni javna[31].

Stranke lahko v upravnem sporu sklenejo tudi sodno poravnavo in sicer vse do izdaje sodbe. Sodna poravnava mora biti v skladu z zakonskimi normami t.j., kar lahko upravni organ določi v izreku zakonitega upravnega akta, po drugi strani pa mora zadoščati tudi javnemu in zasebnemu interesu. Po sklenitvi sodna poravnava deloma ali v celoti nadomesti upravni akt (glej tudi določila ZPP)[32].

 

ODLOČANJE V UPRAVNEM SPORU

O tožbi sodišče praviloma odloči s sodbo, izjemoma pa s sklepom. Pri odločanju v upravnem sporu razlikujemo med sporom o zakonitosti (se presoja o zakonitosti upravnega akta in ne o vsebini) in sporom polne jurisdikcije (poleg presoje zakonitosti se o zadevi vsebinsko odloči ). Slednje samo, ko so zato izpolnjeni točno določeni pogoji[33].

Odločanje se začne, ko so izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji. Sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, ki ga presoja z vidika tožbenega predloga. Poudarjamo, da se v upravnem sporu lahko izpodbija le upravni akt, s katerim se je odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (2. člen ZUS-1)[34], v primeru, da je prišlo do kršitve zakona. Takrat lahko sodišče presoja ali je taka kršitev pravil postopka, ugotovitev dejanskega stanja ali uporaba materialnega predpisa, razlog za odpravo ali spremembo izpodbijanega upravnega akta[35].

Ne glede na to, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, pa lahko samo drugače presodi navedbe strank in ugotovi, da je nastal drug razlog za nezakonitost izpodbijanega akta od tistega, ki ga je navedla stranka. Pri vsem ostalem pa je sodišče omejeno. Zakon jasno opredeljujejo, da sodišče razišče dejansko stanje samo v okviru tožbenih navedb (20. člen ZUS-1), in ne bi smelo ugotavljati dejstev, ki jih v svoji tožbi tožnik ne zatrjuje in se nanašajo na druge vidike nezakonitosti akta. Po uradni dolžnosti mora sodišče paziti le na ničnost upravnega akta (37. člen ZUS-1). V tem primeru se ne more več spuščati v presojo njegove zakonitosti temveč ga mora odpraviti ne glede na to ali se to eksplicitno zahteva[36].

V primeru prejema več medsebojno povezanih ali sorodnih vloženih tožb zoper več kot dvajset upravnih aktov, pri katerih se pravice ali obveznosti opirajo na isto ali podobno stanje, sodišče izvede vzorčni postopek, druge postopke pa se prekine (več v 43. členu ZUS-1). Ko je vzorčni postopek pravnomočno končan, sodišče odloči brez obravnave o drugih zadevah v prekinjenih postopkih[37].

 

ODLOČBA

Sodišče odloči o upravnem sporu na nejavni seji ali na ustni obravnavi s sodbo (61. člen ZUS-1), s sklepom pa o vprašanjih, ki se nanašajo na procesne postopke, če ni drugače določeno (61. člen ZUS-1).

Sodišče lahko:

• tožbo zavrne (63. člen ZUS-1)[38],
• odpravi iz formalno pravnih[39] ali materialno pravnih razlogov[40] ali
• s sklepom izreče upravni akt za ničen.

 

Ko sodišče tožbi ugodi, s sodbo odpravi izpodbijani akt. V skladu z zakonom sodišče vrne zadevo organu, ki je akt izdal (ali odloči v sporu polne jurisdikcije), pristojni organ pa mora izdati nov upravni akt v 30. dneh po prejemu sodbe oz. v roku, ki ga določi sodišče. Upravni organ je vezan na mnenje sodišča.

Odločanje v sporu polne jurisdikcije je prej izjema kot pravilo, saj gre za posegaje sodne veje oblasti v izvršilno in posledično v delo upravnih organov. Tako sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti le v primeru varstva pravic, pri čimer je omejeno tudi na naslednje primere:

• če narava stvari to dopušča in, če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago,
• če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje,
• če bi nov postopek prinesel tožniku težko popravljivo škodo ali
• če izda pristojni organ novi upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem (65. člen ZUS-1).

 

Če se s tožbo zahteva tudi povrnitev škode ali vrnitev stvari, sodišče odloči tudi o tem (67. člen ZUS-1). Ne glede na to ali je bila sodba po končanem postopku ustno razglašena ali ne, jo mora sodišče izdati in vročiti strankam.

 

SESTAVNI DELI PISNIH SODNIH ODLOČB

Pisna odločba – sodba ali sklep – ki jo izda sodišče v upravnem sporu obsega: uvod, izrek, obrazložitev, pouk o pritožbi in podpis (71. člen ZUS-1). Najpomembnejši del tožbe je izrek, v katerem sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt ali pa tožbo kot neutemeljeno zavrne oz., v primeru spora polne jurisdikcije sporoči kako je odločilo v upravni zadevi.

V primeru molka organa se v dispozitivu  pristojnemu organu navede kakšno odločbo naj izda, zajema pa tudi odločitev o zahtevku za vrnitev stvari ali povrnitev škode ali pa napotitev k uveljavitvi zahtevka v civilni pravdi (67. člen ZUS-1). Obrazložitev sodbe je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu sodišče navede potek upravnega postopka, vsebino izpodbijanega akta, navedbe in zahtevke tožbe in odgovore na tožbo ter ugotovitev dejanskega stanja. V drugem delu je navedba predpisov in zaključek, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz teh predpisov. V pravnem pouku o pritožbi so navedeni detajli, ki se nanašajo na pritožbo. Izvirnik sodbe in sklepa podpišeta predsednik senata in zapisnikar, sodba se vroči strankam v overjenem prepisu[41].

 

UMIK TOŽBE

Tožnik sme umakniti tožbo vse do pravnomočnosti sodne odločbe, pri tem pa ni pomemben razlog ali strinjanje tožene ali prizadete osebe. Tožnik umik tožbe pristojnemu sodišču sporoči tako, kot je vložil tožbo. Tožnik lahko umik prekliče dokler sodišče ne odloči o ustavitvi postopka (po sklepu o ustavitvi pa umik ni več mogoč)[42].

ROKI

Rok za tožbo prične teči, ko se stranki vroči upravni akt oziroma takrat, ko je storjeno posamično dejanje, ki posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Rok za pravno sredstvo zoper tožbo pa prične teči z vročitvijo sodne odločbe strankam (23. člen ZUS-1). Če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok ali rok za opravo dejanja v postopku in ga ne more več opraviti, lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje (več o tem v 24. členu ZUS-1). Če se izpodbija posamični akt izdan v obliki predpisa, začne rok za pritožbo teči z objavo akta (25. člen ZUS-1)[43].

Tožba s katero se sproži upravni spor, se vloži v 30-tih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Gre za zakonit procesni rok, ki se ga ne more podaljšati. Prepozno vloženo vlogo mora sodišče zavreči ter v primeru predloga, odločati o vrnitvi v prejšnje stanje[44].

 

STROŠKI

O stroških se po ZUS-1 odloča različno glede na to, ali gre za spor o zakonitosti ali spor polne jurisdikcije in glede na vrsto sprejete odločitve.

Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije), odloči o stroških postopka po določbah ZPP, po čimer se stroški vedno določijo glede na uspeh strank v postopku. Stranka vedno nosi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi in tiste, ki so nastali po naključju.

Če pa sodišče odloča v sporu o zakonitosti, tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom in ga plača toženec. V primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje del stroškov postopka. V javnopravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Kadar pa nastanejo skupni stroški, odloči sodišče v kakšnem razmerju jih trpijo posamezne stranke (25. člen ZUS-1)[45].

 

PRAVNA SREDSTVA[46]

ZUS-1 v okviru upravnega spora ureja naslednja pravna sredstva:

• redno pravno sredstvo: pritožba
• izredno pravno sredstvo: revizija in obnova postopka

Pritožba je dovoljena samo takrat, kadar sodišče ugotovi drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka in na tej podlagi spremeni izpodbijani akt ali pa odloči o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v temeljne človekove pravice in svoboščine. Pritožbo lahko vloži stranka[47] (vendar samo po pooblaščencu z državnim pravniškim izpitom), v roku petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe na sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. Pritožbeni razlogi so: bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotna uporaba materialnega prava ali presoja pravilnosti postopka ali zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Po 81. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo upravnega sodišča, na Upravno sodišče, v roku tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe zaradi naslednjih razlogov: bistvena kršitev določb postopka ali zmotna uporaba materialnega prava. Utemeljena je predvsem s splošnim interesom po presoji pomembnega pravnega vprašanja, poenotenja prakse ali potrebi po zahtevi za dodatno sodno varstvo in se jo lahko vloži samo pod točno določenimi pogoji (83. člen ZUS-1).

Obnova postopka je možna zoper vsako pravnomočno sodno odločitev in jo lahko predlaga samo stranka, najpozneje v tridesetih dneh odkar izve za obnovitveni razlog oz. bi ga lahko uporabila. Zakon določa razloge, ki omogočajo podajo predloga za obnovo postopka (96. člen ZUS-1). Vloži se pri pristojnem sodišču, ki je izdalo odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog[48].

Ker je upravni spor sodni postopek, ki je specifičen in vsebinsko zahteven, vam v primeru, da se odločite za njegovo sprožitev, svetujemo, da se obrnete na Zavod UP, kjer bomo vaš primer preučili in vas ustrezno vodili ter vam svetovali o nadaljnjih postopkih.

 

Viri in literatura

[1] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 140-141

[2] Spletne strani projekta Upravna svetovalnica, nanašajoč se na temo Upravnega spora, socialnega spora ter drugih oblik sodnega nadzora: http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Kategorija:Upravni_spor_in_socialni_spor_ter_druge_oblike_sodnega_nadzora

[3] Več v Grafenauer et al., 2010, str.151

[4] V primeru, da stranka določenega dela ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija oziroma ne postavlja pod vprašaj, sodišče v tem delu ni upravičeno zbirati in izvajati dokazov (Androjna in Kerševan, 2006, str. 691).

[5] Načelo zaslišanja stranke pa ne velja v primeru, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in je stranka v predhodnem upravnem postopku že imela možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih (Androjna in Kerševan, 2006, str. 692).

[6] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 139

[7] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 151

[8] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 152

[9] Pri tem mora tožnik obrazložiti zakaj meni, da je z upravnim aktom kratena njegova pravica ali na zakon oprta osebna korist oz. v čem je upravni akt nezakonit.

[10]  I. odstavek 279. člena ZUP.

[11]  V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta.

[12] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 152-153

[13] izrek odločbe

[14] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 700-702

[15] Upravni spor predstavlja nadzor nad zakonitostjo izdanega upravnega akta in ni pristojen za odločanje o zahtevi stranke na podlagi novih dejstev in dokazov.

[16] Androjna in Kerševan, 2006, str. 704

[17] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 702, 711 – 714

[18]  V primeru, da tožbi ni priložen prepis, jo sodišče obravnava in prepiše na tožnikove stroške; če tožnik ni plačal sodne takse in ni upravičen do oprostitve, ga sodišče pozove da to stori v določenem roku. Če tožnik tega ne stori se šteje, daje je vloga umaknjena. (Androjna in Kerševan, 2006, str. 703).

[19] To pristojni organ odloči na predlog zavezanca s priloženim dokazom, da je vložil tožbo in izkazal nepopravljivo škodo, ki bi mu pri tem nastala (Androjna in Kerševan, 2006, str. 707).

[20] Sodišče izda odredbo, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, vendar pod pogojem, da izdaja odredbe ne posega nesorazmerno v javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba sodišča je lahko prava ali neprava. S pravo odredbo sodišče začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje do pravnomočnosti odločbe sodišča, z nepravo odredbo zadrži izvajanje izpodbijanega akta do pravnomočnosti odločbe sodišča (Androjna in Kerševan, 2006, več na str. 703-704 in 708-710).

[21] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 157-158

[22] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 717-721

[23] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 722

[24] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 723

[25] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 723-724

[26] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 159

[27] V upravnem sporu le tožnika varujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, toženca pa ne, saj gre za subjekte, ki so nosilci obveznosti, ki izhajajo iz ustavnih pravic (država, občina, itd.).

[28]  Saj nima smisla, da bi se glavna obravnava izvedla zgolj zaradi razprave o pravnih vprašanjih.

[29] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 737-738

[30] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 740

[31] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 741

[32] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 741-742

[33] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 143

[34] Npr. če prvostopenjski organ vsebinsko odloči o zadevi, drugostopenjski pa pritožbo zoper upravni akt zavrne, se v upravnem sporu lahko izpodbija le prvostopenjski akt, saj se v drugostopenjskem ni z ničemer poseglo v njegovo vsebino.  Razen, če drugostopenjski organ spremeni odločitev prvostopenjskega organa ali sam odloči  v zadevi ali pa na podlagi rednih ali izrednih sredstev izda odločbo, s katero je postopek končal (Androjna in Kerševan, 2006, str. 725 – 726).

[35] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 725-726

[36] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 726-727

[37] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 728-729

[38] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 744-745

[39]  Če so kršena pravila postopka.

[40]  V primeru neuporabe ali nepravilne uporaba materialnega predpisa ali nepopolne/zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

[41] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 758-759

[42] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 706

[43] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 154

[44] Več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 698-699

[45] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 155-156

[46] Sodno praksa Vrhovnega sodišča nanašajoč se na upravni spor: http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+spor&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

[47] Stranka, ki je bila ali bi morala biti udeležena na pri postopku na prvi stopnji in izkaže pravni interes (Grafenauer et. al., 2010, str. 167).

[48] Več v Grafenauer et al., 2010, str. 167-173

 

 

 

 

Deli Z Ostalimi: