Upravna pisanja

Upravna pisanja

Zaključek vsakega upravnega postopka se zrcali v obliki posamičnega upravnega akta, t.j. ali odločba, s katero organ odloči o predmetu postopka, ali sklep, s katerim organ odloči o procesnih vprašanjih. Tako odločba kakor sklep imata točno določene obvezne sestavine, vrstni red in vsebino. Odsotnost kakšnega od obveznih delov upravnih aktov (npr. obrazložitev, datum, itd.) predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, kar v nadaljevanju (pritožbenem postopku ali upravnem sporu) pomeni odpravo odločbe, ne glede na to, da je bila konkretna upravna stvar pravilno rešena. Prispevek opisuje tudi institute dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti, ki predstavljajo najpomembnejše mejnike za pravni obstoj in veljavo vsebine ter pravne posledice upravnih aktov.

Za vas piše 

Posamični upravni akt

Posamični upravni akt je izjava volje (organa), sprejeta z namero, da nastane pravni učinek in, da se opravi neka sprememba v danem pravnem redu. Vsebuje posamično normo, s katero se ureja konkretno upravnopravno razmerje na (večinoma) individualen način.

V materialnem smislu predstavlja vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega in določljivega posameznika, v formalnem pogledu pa predstavlja akt v predpisani obliki, v katerem po predpisanem postopku odloči pristojni organ o upravni stvari¹.

V upravnem postopku se po končanem ugotovitvenem in dokaznem postopku izda akt o upravni zadevi, t.j. ali odločba ali sklep. Gre za najpomembnejšo fazo postopka, saj organ ugotovljeno dejansko stanje primerja z materialnim predpisom in sklepa (torej odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi) ali je ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi skladno z dejstvi in okoliščinami, ki jih materialni predpis določa kot pogoje za nastanek, spremembo ali prenehanje oz. ugotovitev pravnega razmerja². Sklepanje zaključi z odločbo, s katero odloči o predmetu postopka, s sklepom pa odloči o vprašanjih, ki se nanašajo na sam postopek, tj. o procesnih vprašanjih (o zavrženju vloge, o ustavitvi postopka, itd)³.

 

Minimalni standardi postopkovnega varstva / Resolucija Sveta Evrope

Resolucija Sveta Evrope (77) 31 v minimalne standarde postopkovnega varstva zajema tudi Pravico do obrazložitve (Statement of reasons). Gre za temeljno pravico stranke, ki organu nalaga, da mora vsako svojo odločitev v upravnem aktu utemeljiti tako, da navede razloge za svojo odločitev. Le-to pa v morebitnem nadaljevanju postopka omogoča preizkus zakonitosti obrazložitve, ki predstavlja varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznika.

Resolucija navaja, da: »če upravni akt vpliva na pravice, svoboščine in pravne interese stranke, mora biti slednja obveščena o razlogih na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev. To se stori z obrazložitvijo razlogov, ki je zajeta v aktu ali pa se jih na zahtevo zainteresirane osebe pisno posreduje«.⁴

Odločba

Odločba je akt organa javne uprave, iz katerega se razbere njegova odločitev o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika ali pravne osebe v konkretni upravni stvari (na tej podlagi se presoja ali je akt odločba). Organ odloči avtoritativno, saj se s stranko ne pogaja ali dogovarja, temveč enostransko odloči o vsebini odločbe (pravici, obveznosti), nastopa z močnejšo voljo ter ji vsili svojo voljo. Posledično ima odločba pravni učinek (konstitutiven – razmerje ustanovi, spremeni, ukine ali deklarativen – razmerje ugotovi) na pravice in obveznosti stranke. Odločba je vsak akt (ne samo akt izdan v obliki odločbe), s katerim je bilo meritorno odločeno o pravici ali obveznosti stranke⁵.

Vrste odločb

Odločbe, ki jih izdajajo organi v upravnih postopkih se lahko razporedijo po različnih vidikih in merilih⁶. Za namene prispevka predstavljamo kategorizacijo glede na okoliščine, ali odločba ustvarja kakšno spremembo v pravnem razmerju posameznika. V tem pogledu teorija upravnega prava razporeja odločbe na negativne in pozitivne, pozitivne pa v nadaljevanju še na konstitutivne (tista odločba, ki ustanavlja, spreminja ali ukinja pravno razmerje ) in deklarativne (odločba samo ugotavlja pravno razmerje) odločbe.

Pozitivna odločba priznava pravno pravico ali pravno korist in za stranko ustvarja spremembo pravnega razmerja (ustanavlja novo pravno razmerje). Sprememba se lahko kaže v ustvaritvi novega pravnega razmerja, lahko pa se kaže v spremembi ali ukinitvi obstoječega. Pozitivna odločba je lahko za stranko ugodna (npr. priznanje zahtevane pravice, povečanje pravice, oprostitvi obveznosti, itd.) ali neugodna (odvzem pravice, naložitev obveznosti, zmanjšanje pravice, itd.).

• Konstitutivna odločba ustvarja novo pravno razmerje, novo pravico oziroma novo obveznost stranke.

• Deklarativna odločba glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu oziroma določa, kako je taka pravna razmerja mogoče razumeti s pravnega stališča.

Negativna odločba zavrača zahtevek stranke in posledično ne spreminja obstoječa pravice in obveznosti stranke. Negativno odločbo lahko izda organ z izdajo pisne odločbe (npr. zavrnjen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, orožnega lista, potnega lista, itd.) ali molče (v določenih primerih pa zakon določa, da molk organa pomeni tudi pozitivno odločbo)⁷.

Zaradi izjemne pomembnosti pa na tem mestu omenjamo tudi kategoriji izpodbojne in nične odločbe.

Izpodbojna odločba je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku pa vsebuje kakšno napako zaradi katere je nepravilna ali nezakonita. V tem primeru je izpodbojna z rednimi pravnim sredstvom in v upravnem sporu ali z izrednimi pravnimi sredstvi, s čimer se doseže oprava napake. Če do izpodbijanje ne pride, takšna odločba s časom postane dokončna in pravnomočna!

Nična odločba pa je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku in vsebuje takšno nepravilnost oz. nezakonitost, ki je ni mogoče popraviti z nobenim pravnim sredstvom in uskladiti z zakonom. Takšna odločba nikoli ne more postati dokončna in pravnomočna in imeti pravnega učinka⁸.

Vsebina odločbe

Odločbo izda stvarno in krajevno pristojni organ, ki izvršuje državno ali lokalno oblast. Označena mora biti kot taka, izdana v pisni obliki (izjemoma v ustni, ko to določa zakon ali na zakonu temelječ predpis)⁹ in mora imeti predpisane sestavne dele (210. člen ZUP).

Z zakonom določeni sestavni deli odločbe določajo njeno tehnično razporeditev, vrstni red in vsebino ter omogočajo lažje presojanje njene zakonitosti in pravilnosti, stranki pa lažje varstvo pravice oz. pravne koristi¹⁰.

Pisna odločba mora vsebovati¹¹:

1. Uvod (212. člen ZUP)

Uvod odločbe vsebuje navedbe o organu, ki vodi postopek in odloča, o predpisu za njegovo pristojnost, o načinu uvedbe postopka. Navedeno je ime in priimek stranke/pravne osebe, morebitni zakoniti zastopnik ali pooblaščenec in navedba akta, če je bilo k odločbi podano mnenje, soglasje, potrditev, dovoljenje, itd. ¹²

2. Naziv (210. člen ZUP)

Naziv odločbe je ime. Odločba mora biti poimenovana kot odločba ali z drugim nazivom, ki ga določa zakon (gradbeno, obrtno, prometno, vozniško dovoljenje, itd.). Sam naziv nosi pomembne pravne posledice, ker se nanj veže dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Pove pa tudi, da gre za konkreten upravni akt, ne pa za kakšen drug akt (npr. potrdilo).

3. Izrek ali dispozitiv (213. člen ZUP)

Je najpomembnejši del odločbe, saj se v njem odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Je del odločbe, ki postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Izrek mora biti popoln in določen, to dosežemo tako, da je kratek, natančen in jasen. Lahko je razdeljen v več točk.

Obvezne sestavine (poleg njih so lahko tudi neobvezne, morebitne in druge sestavine izreka)¹³ so odločitev o predmetu postopka (npr. ali se dovoli gradnja), odločitev o vseh zahtevkih stranke (npr. se ne dovoli priključitev objekta na lastno greznico) in odločitev o stroških postopka (detajlno ali pa navedba, da bo izdan poseben sklep)¹⁴.

4. Obrazložitev (214. člen ZUP)

Iz obrazložitve odločbe mora izhajati, da izrek izhaja iz uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno stanje v konkretnem primeru. Sestavljena je iz dveh delov, ki se prepletata. Prvi ali dejanski del vsebuje obrazložitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, drugi ali pravni del pa navedbo in tolmačenje materialnih predpisov ter pravno presojo, ali in koliko se pravice ali obveznosti, o katerih je bilo odločeno v diapozitivu, glede na ugotovljeno dejansko stanje skladajo z materialnimi predpisi, ki določajo te predpis¹⁵.

Obrazložitev odločbe mora obsegati:

1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;

2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto;

3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;

4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;

5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in

6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (1. odstavek 214. člena ZUP).

Obrazložitve odločb so lahko različne:

• odločba s polno obrazložitvijo se izda v upravnih zadevah, ki niso manjšega pomena ali niso enostavne¹⁶,

• odločba s skrajšano obrazložitvijo se izda v enostavnih upravnih zadevah, v katerih je udeležena ena stranka, ali več strank, od katerih nobena ne ugovarja postavljenemu zahtevku, kateremu se nato ugodi¹⁷,

• odločba brez obrazložitve se izda v zadevah manjšega pomena, ko se ugodi strankinemu zahtevku, pa to ne posega v javno korist ali korist drugega. Izda se kot izrek v obliki uradnega zaznamka ¹⁸.

5. Pouk o pravnem sredstvu (215. člen ZUP)

Pouk o pravnem sredstvu se nahaja v zadnjem delu akta. V njem se stranko pouči, kakšno pravno sredstvo lahko zoper akt vloži:

• če je pritožba dovoljena, se navede, da se lahko vloži, na koga se lahko pritoži, pri kom in v katerem roku, način vložitve in koliko znaša morebitna taksa;

• če pritožba ni dovoljena, je potrebno navesti katero drugo pravno sredstvo je dovoljeno (npr. tožba na upravno ali delovno in socialno sodišče), pri katerem sodišču in v katerem roku.

V nobeni upravni odločbi ni mogoče izdati negativnega pravnega pouka, saj je zoper vsako odločbo izdano v upravnem postopku mogoče vložiti ali pritožbo ali tožbo¹⁹. Odločba, ki nima pouka o pravnem sredstvu ali ima nepopoln ali napačen pouk, je sicer pomanjkljiva, ni pa toliko nezakonita, da bi jo bilo mogoče samo zaradi tega z uspehom izpodbijati s pritožbo ali kakšnim izrednim pravnim sredstvom v upravnem postopku ali tožbo v upravnem sporu²⁰. V primeru odločbe brez pouka ali z nepopolnim poukom o pravnem sredstvu, se stranka ravna po veljavnih pravilih (lahko vloži pritožbo v pritožbenem roku) ali pa v osmih dneh zahteva od organa dopolnitev. V primeru odločbe z napačnim poukom o pravnem sredstvu se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po napačnem pravnem pouku, pri čimer ji je pravica do pravega sredstva zoper odločbo zavarovana po ZUP (VI. in VII. odstavek 215. člena ZUP)²¹.

6. Podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala

Odločbo podpiše uradna oseba, ki je postopek vodila in izdala odločbo (v primeru da gre za dve osebi, se podpišeta obe).

Odločba, ki nima podpisa, ni odločba in nima pravnih učinkov, saj je po sodni praksi Vrhovnega sodišča (Sklep Opr. I-Up 205/98) neobstoječa. Kljub temu pa Breznik et.al. (654-655) navajajo, da je posledice ne podpisa odločbe treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera, saj podpis sam po sebi ni konstitutivni element odločbe, temveč je predvsem dokaz, da je odločbo res izdala oseba, ki je za njeno izdajo pooblaščena. Prav tako zakon opustitve podpisa izrecno ne sankcionira, iz česar sklepamo, da gre za relativno kršitev določb postopka in se s tako odločbo v primeru pritožbe postopa po 251. členu ZUP.  Novejša sodna praksa (sodba in sklep Upravnega sodišča I U 1443/2013) temu pritrjuje, saj odsotnost podpisa osebe, ki je vodila postopek, sama po sebi še ne pomeni, da je odločba neobstoječa. V vsakem primeru pa to velja v primeru odsotnosti podpisa osebe, ki odloča, saj tega podpisa ni mogoče neposredno povezati z izrazom volje organa, ki je v postopku odločil.

7. Žig organa oz. elektronski podpis uradne osebe ali organa

Žig določa, da gre za pristojni oblastni akt organa in, da ima odločba naravo prisilnega sredstva, če obveznost ne bo izpolnjena.

8. Številko in datum ter komu naj se vroči

Ti podatki so potrebni za individualizacijo odločbe in dokazovanje njene izvirnosti. Smisel navajanja številk je v ločevanju med različnimi odločbami. Datum pa je pomemben v primeru preizkusa pravilne uporabe materialnih predpisov in pristojnosti organa²².

Na tem mestu naj omenimo, da je v pripravi novela ZUP, ki bo s spremembami posegla v obvezne sestavne dele odločbe, prav tako pa tudi v institut vročanja, ki je opisan v nadaljevanju. Več na to temo v našem prispevku na povezavi, dodatno pa bodo novosti razdelane v prispevku, ki bo sledil omenjeni noveli, ko se ta uveljavi.

Primer korektne odločbe in primer nepravilne odločbe s komentarji:

Odločba UE Radovljica glede vpisa društva v register društev – korektno, skladno z določbami ZUP

Odločba JP Komunala Kranj glede odklopa vode uporabniku – nepravilna, spodaj navedene kršitve ZUP

Kršitve:

• načela zakonitosti (6. člen ZUP)

• načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP)

• načela pravice do pritožbe (13. člen ZUP)

• prvega odstavka 87. člena ZUP – akt je bil vročen v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (po navadni pošti), čeprav postavlja rok izpolnitve in bi moral biti vročen osebno in proti podpisu

• prvega odstavka 210. člena ZUP – ime akta je “odredba”, čeprav noben predpis ne določa drugačnega poimenovanja kot odločba

• četrti odstavek 213. člena ZUP – v izreku ni navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, čeprav je tako navedeno v obrazložitvi

• drugi odstavek 214. člena ZUP – v obrazložitvi se ne sklicujejo na predpis, ki določa da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe

• drugi odstavek 215. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 233. člena ZUP – če je zoper odločbo dovoljena pritožba, je potrebno navesti, na koga se lahko stranka pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa, v teh primerih se lahko pritožbo vloži na župana občine (če je odločbo izdal nosilec javnega pooblastila na podlagi občinskega predpisa)

 Rok za izdajo odločbe in vročitev

O zahtevku, ki ga je uveljavljala stranka ali se je postopek začel po uradni dolžnosti mora organ na podlagi ugotovljenih dejstev izdati in vročiti odločbo. Izdati odločbo pomeni določiti njeno vsebino, s čimer pa pravno še ne učinkuje , saj je treba pravno zavezujočo vsebino še poslati stranki t.j. vročiti odločbo v izvirniku (V. odstavek 210. člena ZUP)²³.

Zaradi varstva pravic strank ter ekonomičnosti in učinkovitosti postopka so določeni roki v katerih mora organ izdati odločbo. Le-to mora pristojni organ izdati čim prej, najpozneje pa²⁴:

• v enem mesecu od vložitve popolne vloge (ali začetka postopka po uradni dolžnosti), če ni potreben poseben ugotovitveni postopek²⁵,

• v vseh drugih primerih, ko je potrebno izvesti poseben ugotovitveni postopek ali rešiti predhodno vprašanje ali so podani drugi razlogi, pa mora organ izdati in vročiti odločbo v dveh mesecih ²⁶.

Če organ ne odloči v predpisanem roku in ne vroči odločbe, se molk organa šteje kot fikcija zavrnitve, zaradi česar ima stranka pravico do pritožbe. Ta pritožba ni vezana na pritožbeni rok kar pomeni, da se lahko vloži kadarkoli po nastanku molka t.j. po izteku roka za izdajo odločbe. V primeru odločanja drugostopenjskega organa pa je zagotovljena tožba na upravno ali drugo sodišče²⁷.

Odločba mora biti vročena z osebno vročitvijo. Pravica ali obveznost ali pravna korist je stranki priznana z vročitvijo, ne pa za izdajo odločbe. Z izdajo in vročitvijo odločbe se zaključi upravni postopek na I. stopnji. Izjemoma lahko temu sledi še upravna izvršba, če zavezanec svoje obveznosti ne izpolni sam (npr. v roku poruši črno gradnjo).

Popravljanje napak v odločbi²⁸

Pomote tehničnega značaja, t.j. očitne računske, pisne in druge napake v odločbi se lahko popravijo s sklepom o popravi odločbe (223. člen ZUP) in sicer po uradni dolžnosti ali na predlog stranke (1. odstavek 223. člena ZUP). Na tej podlagi ni mogoče vsebinsko popravljanje odločbe, torej popravljati pravnih pomot – izjavo volje vsebovane v odločbi, temveč le pomotne zapise. Za vsebinsko popravljanje odločb so zagotovljena pravna sredstva, ki jih določa zakon²⁹. Odločba učinkuje od dneva, ko je bila izdana popravljena odločba, če je popravek za stranko ugoden, če je neugoden pa od dneva izdaje sklepa o popravi³⁰.

Pravni učinek poprave pomot velja za nazaj (ex tunc), t.j. od dneva, od katerega pravno učinkuje izdana odločba in ni pomembno ali je odločba že postala dokončna in pravnomočna.

Dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe³¹

Pravnomočnost pomeni trajnost, trdnost in nespremenljivost izreka odločbe in temelji na prepovedi poseganja v pridobljene pravice ali naložene obveznosti ter zaupanju v pravo. Odločba najprej postane dokončna, na podlagi česar stranka lahko začne izvajati pravico (če zakon ne določa drugače).

Odločba postane dokončna (224. ZUP) v enostopenjskem postopku, ko je vročena stranki, v dvostopenjskem postopku pa, ko je izčrpana pritožba oz. le- ta ni bila uporabljena, torej:

• ko se odločba vroči stranki, pa pritožba ni dovoljena,

• ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni vložena,

• ko se vroči II. stopenjska odločba stranki, s katero je pritožba zavrnjena ali sklep s katerim se pritožba zavrne.

Zoper dokončno odločbo je dovoljeno še sodno varstvo.

Odločba postane pravnomočna (225. člen), ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred upravnim sodiščem ali delovnim in socialnim sodiščem in sicer:

• ko preteče rok za pritožbo in ta ni bila vložena (hkratno nastopi dokončnost in pravnomočnost),

• ko preteče 30 dnevni rok za tožbo in ni bila vložena,

• ko preteče 15 dnevni rok za pritožbo, če pritožba zoper I. stopenjsko odločbo sodišča ni vložena,

• ko Vrhovno sodišče ali Višje delovno in socialno sodišče pritožbo zavrne ali zavrže.

Formalna pravnomočnost nastopi, ko stranka ne more več doseči spremembe odprave ali razveljavitve odločbe in je izčrpala svoja sredstva, ki jih ima na razpolago. Materialna pravnomočnost nastopi, ko tudi organ, ki je izdal odločbo, ne more več doseči spremembe ali odprave ali razveljavitve odločbe. Nastopi nespremenljivost odločbe in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari³². Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo z izrednimi pravnimi sredstvi. Materialna pravnomočnost je institut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je ustavno zavarovan (glej 158.člen Ustave RS)³³.

Odločba postane izvršljiva (224. člen) z dokončnostjo, razen, če posebna klavzula določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V tem primeru je I. stopenjska odločba izvršljiva z dnem vročitve ali izteka izpolnitvenega roka. Izjemoma je izvršljiva s pravnomočnostjo (če zakon to izrecno določa npr. gradbeno dovoljenje, denacionalizacijska odločba, …..).

Sklep

S sklepom se odloča o vprašanjih, ki se nanašajo na postopek in tista, ki se pojavijo kot postranska v zvezi z izvedbo postopka, pa se o njih ne odloča z odločbo (226. člen ZUP). Gre za urejanje vprašanj procesno pravnega značaja, t.j. tistih, ki urejajo procesno pravna razmerja udeležencev v postopku in tistih, ki niso sestavni del odločitve o upravni zadevi (slednje se vselej odloči z odločbo).

Primer:

Sklep za zavrženje vloge, sklep o združitvi v en postopek, sklep o prekinitvi postopka, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika zahteve, itd.

Postranska vprašanja, ki se pojavijo v zvezi z izvedbo postopka so:

Izločitev uradne osebe, vzdrževanje reda pri dejanju v postopku, povračilo stroškov postopka, itd. (Breznik, str. 694)

Pravno sredstvo zoper sklep je pritožba, ki pa je dovoljena le takrat, ko zakon to izrecno določa. Sklep zoper katerega je dovoljena pritožba mora biti obrazložen in vsebovati pouk o pritožbi. Pritožba se vloži v enakem roku, na enak način in na isti organ kot pritožba zoper odločbo.

Pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni dovoljena pritožba zoper odločbo organa, ki je sklep izdal. V vseh ostalih primerih, ko zoper sklep ni dovoljena pritožba, ga lahko prizadete osebe izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (razen, če pritožba zoper sklep ni z zakonom izključena) (258. člen ZUP).

Kršitev načela obrazložitve

Odsotnost kakšnega od obveznih delov odločbe (npr. obrazložitev, datum) predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj takšne odločbe ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju (pritožbenem postopku ali upravnem sporu) takšna kršitev pomeni odpravo odločbe, ne glede na to, da je bila konkretna upravna stvar pravilno rešena (7. točka 237. člena ZUP)³⁴.

Upravni akt (odločba ali sklep) je pisna, obrazložena odločitev upravnega organa, s katero se neposredno poseže v pravico ali pravno korist posameznika ali se mu naloži pravna obveznost. Zaradi te njegove teže MORA vsebovati vse predpisane (obvezne) zakonske sestavine na način in po obliki kot določa zakon, njegova odločitev pa mora biti vsebinsko zakonita. Poleg tega pa mora biti izdan ter vročen v predpisanem zakonskem roku, na način kot določa zakon.

Če vam v vašem primeru zgornje informacije niso dovolj za razrešitev dileme, je tu vedno Zavod UP, kjer bomo vaš primer preučili in akt temeljito pregledali ter ustrezno vodili ali svetovali o nadaljnjih postopkih.

Relavantna sodna praksa s področja

Odločba:

http://www.sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dba%20upravni%20oddelek&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=100&order=date&direction=desc

Pravnomočnost:

http://www.sodnapraksa.si/?q=pravnomo%C4%8Dnost+odlo%C4%8Dba+upravni+oddelek&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=100&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Dokončnost:

http://www.sodnapraksa.si/?q=dokon%C4%8Dnost+odlo%C4%8Dba+upravni+oddelek&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=100&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Izvršljivost:

http://www.sodnapraksa.si/?q=izvr%C5%A1ljivost+odlo%C4%8Dba+upravni+oddelek&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=100&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Sklep

http://www.sodnapraksa.si/?q=sklep+upravni+oddelek&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=100&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Viri in literatura

 

Deli Z Ostalimi: