Pravica do zastopanja in pomoči

Pravica do zastopanja in pomoči

Prispevek zajema analizo pravice do zastopanja in pomoči stranki, nudeno preko organa ali kot to določa ZUP. Tako imajo zakonsko določeni akterji vedno možnost, da se pred organom zastopajo sami ali preko zastopnika/pooblaščenca oz. si v določenih primerih zagotovijo strokovnega pomočnika. V prispevku je opredeljen pojem načela varstva pravic strank in javnih koristi ter vse oblike zastopanja strank. Zajete so osnovne lastnosti ter specifike posebne izjave volje med stranko in pooblaščencem. Organ mora ves čas postopka po uradni dolžnosti varovati zakonite strankine pravice in skrbeti, da jih ne uveljavlja v škodo pravic drugih in v škodo javne koristi, poleg tega pa mora tudi poskrbeti, da neukost in nevednost udeležencev v upravnem postopku nista v škodo pravici, ki jim pripadajo po zakonu. ZUP določa obveznost zastopanja le v posameznih primerih (zakoniti in začasni zastopnik, skupni predstavnik), na splošno pa je to izbira stranke (pooblaščenec). Kršitev pravil obveznega zastopanja stranke predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in velja kot samostojen pritožbeni razlog.

Za vas piše Vanja Vidic

Minimalni standardi postopkovnega varstva / Resolucija Sveta Evrope

Resolucija Sveta Evrope (77) 31 v minimalne standarde postopkovnega varstva zajema tudi Pravico do zastopanja in pomoči (Assistance and representation). Gre za temeljno procesno pravico stranke, ki jo poleg Resolucije detajlno opredeljuje tudi ZUP.

Resolucija navaja, da: »ima stranka v upravnem postopku pravico do pomoči ali zastopanja«¹.

Načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi

Temelj naslovne procesne pravice predstavlja načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi (7. člen ZUP), ki med drugim ščiti pravice strank. V skladu z omenjenim načelom mora organ, ki vodi postopek in odloča, ves čas postopka varovati zakonite strankine pravice, ki ji gredo ali pripadajo v postopku. Tako mora stranko opozarjati na njene pravice, ki ji gredo po predpisih in ji pomagati pri procesnih dejanjih (pomagati pri vložitvi vloge, pojasniti postopek v zvezi s pritožbo, jo napotiti k pristojnemu organu, itd.). Poleg tega mora organ ves čas postopka skrbeti, da stranka ne uveljavlja svojih pravic v škodo pravic drugih² in v škodo javne koristi. Glavna naloga organa je zaščita javnega interesa, vendar v najmilejši obliki posega v pravice posameznika/ov. Gre za povezavo poglavitnih ciljev upravnega postopka, saj se po eni strani stranki omogoča uveljavljanje pravic ali pravnih koristi oz. zavarovanje le-teh pri tretjih osebah, po drugi pa optimalno varuje javni interes³.

Omenjeno načelo organu tudi nalaga, da mora v primeru, ko je pravica ali obveznost zajeta v različnih predpisih, uporabiti tistega, ki je za stranko ugodnejši ali v primeru množičnosti, uporabiti ugodnejšo razlago predpisa⁴.

Organ pa omenjeno načelo spoštuje tudi posredno in sicer tako, da:

• na predpisan način poskrbi za ravnanje z vlogo (65. člen ZUP),

• skrbi za pravilno zastopanje procesno nesposobne stranke (47-49. člen ZUP),

• strokovno in zakonito materialno vodi postopek (138. člen ZUP) in

• strokovno in zakonito procesno vodi postopek (146. člen ZUP).

 

• Pomoč neuki stranki

Poleg vsega zgoraj navedenega pa mora organ poskrbeti tudi, da neukost in nevednost stranke in drugih udeležencev v upravnem postopku nista v škodo pravici, ki jim pripada po zakonu. V zvezi z uporabo teh pravic pa mora vsem udeležencem skladno z Resolucijo v postopku tudi svetovati.

Zastopanje stranke

Stranka lahko v postopku nastopa:

• sama,

• po svojem zakonitem (nujnem) zastopniku (na podlagi zakona) ,

• po svojem pogodbenem zastopniku (na podlagi pogodbe pooblaščencu).

Zastopnik je lahko vsaka procesno oziroma poslovno sposobna fizična oseba, ki v upravnem postopku opravlja dejanja v imenu stranke in za njen račun. Vse oblike zastopanja v upravnem postopku se lahko vršijo le na podlagi ustreznega pooblastila⁵.

• Zakoniti zastopnik

Stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopa zakoniti zastopnik (47. člen ZUP), na kar mora organ paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (49. člen ZUP).

Zakoniti zastopnik je lahko določen:

• z zakonom, npr. starši mladoletnim otrokom oz. v specifičnih primerih tudi polnoletnim otrokom (47. člen ZUP)⁶,

• na podlagi splošnega akta pravne osebe (48. člen ZUP), saj so pravne osebe procesno nesposobne, zato lahko procesna dejanja opravljajo le preko zakonitih zastopnikov (npr. direktor, predstojnik organa, predsednik uprave gospodarske družbe, ipd.) kot zastopnikov pravnih oseb,

• na podlagi akta pristojnega organa ali z odločbo sodišča ali skrbstvenega organa⁷.

Zakoniti zastopnik v imenu stranke opravlja vsa procesna dejanja. Posebno dovoljenje za posamezna procesna dejanja mora imeti le v primeru, ko je to določeno s posebnim predpisom (III. odstavek 47. člena). Postavljeni zastopnik pa mora z vso potrebno skrbnostjo opravljati vsa procesna dejanja za varstvo strankinih pravic in pravnih koristi. Na slednje je dolžan paziti tudi organ med postopkom po uradni dolžnosti in sicer, če organ ugotovi, »da zakoniti zastopnik osebe, ki je pod skrbništvom, ne kaže potrebne skrbnosti pri zastopanju, mora to naznaniti skrbstvenemu organu« (V. odstavek 47. člena ZUP)⁸.

Zakoniti zastopnik se mora izkazati s pooblastilom t.j. določeno listino in sicer ob prvem dejanju v upravnem postopku (npr. osebno izkaznico, listino o postavitvi skrbnika, itd.). Poleg generalnega pooblastila, pa morajo za pomembnejša dejanja, določena v zakonu, zastopniki imeti še posebno (specialno) pooblastilo ali soglasje/dovoljenje/odobritev določenega organa⁹.

Primer:

Zastopnik mladoletnih oseb mora imeti poprejšnje dovoljenje CSD za odtujitev ali obremenitev nepremičnega premoženja mladoletnika, ipd.

Skrbnik mora imeti poprejšnje dovoljenje CSD za vse kar presega okvire rednega poslovanja ali upravljanja s premoženjem osebe¹⁰.

• Začasni zastopnik

Začasnega zastopnika postavi organ stranki v primeru, če je postopek potrebno izpeljati, njegovo postavitev pa narekuje nujnost zadeve ali interes stranke:

• če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika;

• če je potrebno opraviti dejanje zoper osebo, katere bivališče ni znano in nima pooblaščenca;

• če si koristi stranke in zakonitega zastopnika nasprotujejo ali če imata nasprotni stranki istega zakonitega zastopnika;

• če stranka, ki ni fizična oseba nima zakonitega zastopnika, predstavnika ali pooblaščenca:

• v primeru, da je potrebno opraviti neko dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke/pooblaščenca/zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (51. člen ZUP).

Po določbi o postavitvi začasnega zastopnika v primeru kolizije interesov, se le-ta postavi le, če to narekuje nujnost zadeve. Če postopek ni nujen, postavi CSD na podlagi 206. člena ZZZZDR (in dalje) skrbnika¹¹.

Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma pri dejanju, za katerega je postavljen, in le toliko časa, dokler so podani razlogi (V. odstavek 51. člena ZUP), t.j. tako dolgo, dokler stranka sama ne vstopi v postopek ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Začasni zastopnik mora sprejeti zastopanje in ima vse pravice kot zakoniti zastopnik. Ravno zaradi slednjega ne more razmerja odpovedati (kot npr. pooblaščenec)¹².

Dejanja, ki jih v upravnem postopku opravi začasni zastopnik so nepreklicna, saj je njegov položaj izenačen s položajem zakonitega zastopnika. V postopku opravlja vsa dejanja, tudi vlaganje pritožb in drugih pravnih sredstev¹³.

• Skupni predstavnik

Načeloma v upravnem postopku velja pravilo, da nastopa vsaka stranka sama. Če pa v postopu o isti upravni zadevi nastopa več strank, morajo navesti kdo od njih bo skupni predstavnik (eden od strank) ali si postaviti skupnega pooblaščenca (oseba, ki ni udeležena kot stranka v postopku). Strankam, ki tega ne storijo, lahko organ to obveznost naloži in v primeru neupoštevanja njegovega sklepa, sam določi skupnega predstavnika ali pooblaščenca. Dokler tega ne storijo, je skupni predstavnik prvo podpisani na vlogi.

Skupni predstavnik ali pooblaščenec opravlja vsa dejanja v postopku za vse stranke. Po izdaji odločbe pa lahko vsaka stranka sama vlaga pritožbe in druga pravna sredstva. Dejanja opravljena po skupnem predstavniku, vežejo vse stranke¹⁴.

• Strokovni pomočnik

Stranka si lahko za pojasnjevanje strokovnih vprašanj pripelje strokovnjaka (strokovnega pomočnika), ki daje pojasnila in nasvete. Imenovani ne zastopa stranke, temveč z njo sodeluje (61. člen ZUP). Pravico do strokovnega pomočnika nima samo stranka, temveč tudi njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec.

• Pooblaščenec

Vsaka procesno sposobna stranka ali njen zakoniti zastopnik si lahko postavita pooblaščenca. Gre za svobodno odločitev stranke, saj zakon ne določa obveznega zastopanja. Pooblaščenec lahko stranko zastopa pri vseh dejanjih, razen tistih, v katerih mora stranka sama dajati izjave in je zaradi tega potrebna njena navzočnost (I. odstavek 53. člena ZUP).

Obveznost zastopanja po pooblaščencu ZUP določa le za osebe, ki stalno živijo v tujini, v RS pa uveljavljajo kakšno pravico v upravnem postopku, če iz kakršnega koli razloga ne morejo sodelovati v postopku (V. odstavek 53. člena ZUP). Poseben zakon pa lahko predpiše obvezno zastopanje.

Pooblaščenec je lahko vsaka fizična oseba, ki je popolnoma poslovno sposobna. Poleg tega pa tudi odvetniška družba ter pravna ali fizična oseba, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka (I. in II. odstavek 54. člena ZUP). Stranka ali njen zakoniti zastopnik si svobodno izbereta enega ali več pooblaščencev, pri čimer njihovo razmerje temelji na medsebojnem dogovoru v obliki pooblastila. Če organ tekom postopka ugotovi, da pooblaščenec očitno ni sposoben za zastopanje, mora stranko opozoriti na škodljive posledice, ki lahko pri tem nastanejo (IV. odstavek 54. člena ZUP).

Pooblastilo

Pogodbeno razmerje med stranko in pooblaščencem je določeno s posebno izjavo volje – pooblastilom (55.-59. člen ZUP). V njem stranka določi meje pooblastila. V nasprotnem primeru veljajo določila, zajeta v 59. členu ZUP. Pooblastilo je lahko splošno procesno pooblastilo, ki velja za vse vrste postopkov pred sodišči in upravnimi organi ter v vseh zadevah, v katerih pooblastitelj nastopa kot stranka¹⁵.

Pooblastilo za zastopanje stranke v upravnem postopku se lahko izda (55. člen ZUP):

• pisno, v obliki posebne zasebne listine,

• ustno na zapisnik (74. člen ZUP) in ima naravo javne listine.

Pooblastilo predloži pooblaščenec organu, ki vodi postopek. Če je pisno pooblastilo pomanjkljivo, mora organ odrediti odpravo pomanjkljivosti (67. člen ZUP). Ne glede na pomanjkljivosti ima organ možnost dovolitve oprave določenih dejanj v postopku, v nadaljevanju pa v določenem roku zahteva naknadno predložitev pooblastila. Če pooblastilo v roku ni predloženo, se opravljena dejanja ne upoštevajo (II. odstavek 56. člena in V. in VI. odstavek 55. člena ZUP).

Pooblaščenec sme delati le v mejah pooblastila. Pooblastilo je lahko dano za nedoločen čas ali pa se časovno omeji (I. odstavek 61. člena ZUP). Lahko se nanaša na ves postopek ali samo na posamezna dejanja postopka (npr. vložitev tožbe, vročanje, itd.). ZUP določa razlikovanje med primeri zastopanja po pravnem strokovnjaku (odvetniku) ali po vseh drugih osebah (59. člen ZUP)¹⁶.

Dejanja v upravnem postopku, ki jih je opravil pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama.

• Zastopanje brez pooblastila

Zastopanje brez pooblastil ZUP predvideva v dveh primerih:

• pooblaščenec brez pooblastila in

• pooblaščenec, ki mora naknadno predložiti potrdilo.

Zaradi olajšanja poteka upravnega postopka obstaja možnost, da lahko pooblaščenec (čeprav ni priložil pooblastila v predpisani obliki) sodeluje v postopku. To se lahko zgodi le v primeru, ko uradna oseba oceni, da je stranka navedena procesna dejanja osebe brez pooblastila odobrila ali bo to storila naknadno in samo za procesna dejanja, za katera zakon ne zahteva posebnega pooblastila (II., III. in IV. odstavek 59. člena ZUP). Če povzamemo, lahko uradna oseba spregleda le splošno pooblastilo, ki v danem primeru ni bilo predloženo ali ni bilo predloženo v predpisani obliki.

Torej pooblaščenec brez pooblastila lahko v upravnem postopku nastopi le izjemoma in sicer, če uradna oseba to dovoli in samo za posamezna procesna dejanja (npr. član družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila). Pooblastilo se lahko v nadaljevanju, v določenih specifičnih primerih, zahteva (IV. in VI. odstavek 55. člena ZUP). Organ pa lahko dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko tudi katerakoli druga oseba, ki in predložila pooblastila, čeprav s stranko ni v kakšnem posebnem bližnjem razmerju, če meni, da ta oseba nastopa v postopku po volji stranke kot njen pooblaščenec, ki pa v danem trenutku ne more izkazati pisnega pooblastila. Ne glede na slednje, pa mora pooblaščenec uradni osebi do določenega roka predložiti pooblastilo¹⁷.

• Prenehanje pooblastila

Stranka ali zakoniti zastopnik lahko kadarkoli prekličeta pooblastilo, pooblaščenec pa ga lahko kadarkoli odpove (razen med dejanjem v postopku). O prenehanju pooblastila je potrebno obvestiti organ, ki vodi postopek in nasprotno stranko, če učinkuje tudi nasproti nje (58. člen ZUP). Pooblastilo preneha z dokončanjem postopka, z izvršitvijo dejanja v postopku ali s potekom časa za katerega je bilo izdano¹⁸.

Prilagamo vzorca splošnega pooblastila in posebnega pooblastila, v kolikor ga potrebujete.

Kršitev določil o zastopanju stranke

Če v postopku opravlja procesna dejanja oseba, ki nima procesne sposobnosti, brez zakonitega zastopnika oz. če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, pa bi jo moral, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (4. točka, II. odstavka 237. člena ZUP) in velja kot samostojen pritožbeni razlog. Odločba je izpodbojna. Postopek, končan z dokončno odločbo, se lahko obnovi (10. točka 260. člena ZUP).

Zoper takšen nezakonit upravni akt je v upravnem postopku zagotovljeno redno pravno sredstvo in sicer pritožba. V preučevanem primeru je podana bistvena kršitev pravil postopka, zaradi česar mora drugostopenjski organ odločbo odpraviti. V ponovnem postopku se mora kršitev odpraviti, ne glede na odločujoč organ in ne glede na to ali vpliva na odločitev o zadevi ali ne¹⁹.

Neukost in nevednost stranke velikokrat, če že ne največkrat, vpliva na določen potek in način razrešitve postopka. Res, da bi moral organ v prvi vrsti varovati strankine zakonite pravice ter skrbeti za njeno neukost in nevednost, vendar pa v realnosti velikokrat ni tako. Zavod UP vam poleg nudenja vrhunskega poslovanja pri vodenju upravnih postopkov, zagotavlja tudi vrhunsko zastopanje pred upravnimi organi vse od vložitve vloge, do morebitne pritožbe.

Relevantna sodna praksa s področja

Varstvo pravic strank

http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+oddelek+varstvo+pravic+strank&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Zakonit zastopnik

http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+oddelek+zakonit+zastopnik&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Začasni zastopnik

http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+oddelek+za%C4%8Dasni+zastopnik&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Skupni predstavnik

http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+oddelek+skupni+predstavnik&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Pooblaščenec

http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+oddelek+poobla%C5%A1%C4%8Denec&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Pooblastilo

http://www.sodnapraksa.si/?q=upravni+oddelek+pooblastilo&database%5BSOVS%5D=SOVS&rowsPerPage=20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di

Deli Z Ostalimi: