Pravica do pravnega sredstva

Pravica do pravnega sredstva

Prispevek zajema analizo temeljne pravice do pravnega sredstva in osvetljuje opredelitve pravnih sredstev v okviru upravnega postopka, kot jih določa ZUP. Izhodišče je postavljeno na edino redno pravno sredstvo znotraj upravnega postopka in sicer pritožbo. Pristojni organi oz. pooblaščene uradne osebe lahko zaradi vrste razlogov, od katerih so najpogostejši različno razumevanje, nepravilna uporaba ali nepoznavanje predpisov, izdajo nepravilne ali nezakonite odločbe. Pravica do pravnega sredstva (za namene prispevka pritožba) v upravnem postopku skrbi za saniranje nepravilnosti ali nezakonitosti ter predstavlja najpomembnejšo procesno pravico v smislu varstva pravic strank, pa tudi v smislu izvajanja nadzora nad delovanjem organov države. Prispevek detajlno opredeljuje institut pritožbe, procesne predpostavke zahtevane ob vložitvi ter vse ostale podrobnosti, ki bi jih moral poznati vsak posameznik v navezavi s pravico do pravnega sredstva v okviru upravnega postopka.

Za vas piše 

Pravno sredstvo

Pravno sredstvo je z ustavo ali zakonom določena pravna institucija, s katero se lahko sproži postopek za presojo ali ugotovitev skladnosti konkretnega (upravnega) akta s pravno normo zajeto v materialnih predpisih. Namen pravnih sredstev v upravnem postopku je zagotoviti pravilno ter dejansko in pravno zakonito delo in odločanje v konkretnih upravnih zadevah (t.j. zakonitost v formalnem in materialnem pogledu) in doseganje varstva pravic strank in javnih koristi¹.

Tako morajo VSI organi in njihove uradne osebe, ki odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v konkretnih upravnih zadevah, spoštovati ustavo in zakone, druge na zakonu temelječe predpise in splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil.

Minimalni standardi postopkovnega varstva /Resolucija Sveta Evrope

Že v predhodnih prispevkih omenjena Resolucija (77) 31, med temeljnimi procesnimi zaščitami stranke navaja tudi načelo »Navedba pravnih sredstev« (Indication of remedes), ki je tesno povezana z naslovno tematiko prispevka.

Resolucija navaja: »Kadar pisni upravni akt negativno vpliva na pravice, temeljne svoboščine in interese stranke, mora zajemati tudi pravna sredstev, ki so lahko uporabljena zoper njega in roke za njihovo uporabo.«². Iz slednjega tudi izhaja, da je vsak upravni postopek dvostopenjski. Če zakon to omejuje, pa je vedno omogočena sodna oblika nadzora upravnih aktov – upravni spor ali druga oblika nadzora (npr. na področju socialnega in delovnega varstva je predviden socialni in delovni spor v obliki tožbe na Delovno in socialno sodišče).

Temelj pravice do pravnega sredstva

Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva in sicer ima na podlagi 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 157. člena (upravni spor) in 158. (pravnomočnost) člena vsakdo pravico izpodbijati nezakonite in neprimerne upravne akte, izdane v upravnem postopku.

Temelj pravice do pravnega sredstva (in posledično pritožbe) postavlja Ustava v 25. členu, kjer je navedeno: »Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih«. Gre za uveljavljanje varstva pravic in zahtevo, naj organ druge stopnje vzame zadevo v ponovno obravnavo ter presodi pravilnost in zakonitost odločbe (postopkovnih določil in uporabe materialnega predpisa) ter izda ustrezno odločbo v upravni stvari³. Vse navedeno pa je podlaga za temeljno načelo splošnega upravnega postopka Načelo pravice do pritožbe ali načelo dvostopenjskega upravnega postopka (13. člen ZUP).

ZUP deli pravna sredstva na redna in izredna. Poglavitna razlika je, da se redna pravna sredstva lahko uporabljajo znotraj upravnega postopka, dokler ta ni končan z dokončno odločbo⁴ ali pravnomočno odločbo⁵, izredna pravna sredstva⁶ pa izpodbijajo upravne akte, ko že nastopijo navedeni instituti.

Zakon o upravnem postopku pozna eno redno pravno sredstvo in sicer:

• pritožbo in

sledeča izredna pravna sredstva:

• obnova postopka (260 – 272. člen ZUP) ⁷,

• sprememba in odprava v zvezi z upravnim sporom (273. člen ZUP),

• odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (274-277. člen ZUP)

• izredna razveljavitev odločbe (278. člen ZUP) )⁸ in

• ničnost odločbe (279-280. člen ZUP)⁹

Kot posebno pravno sredstvo pa ZUP navaja še vrnitev v prejšnje stanje (103 – 108. člen ZUP) ¹⁰.

Načelo pravice do pritožbe

V upravnem postopku je pravica do pritožbe na voljo zaradi zagotavljanja temeljnega načela o varstvu pravic strank in varstva javne koristi (7. člen ZUP) ter temeljnega načela zakonitosti (6. člen ZUP).

Načelo pravice do pritožbe ali načelo dvostopenjskega upravnega postopka zagotavlja, da je zoper vsako odločbo, ki je bila izdana na I. stopnji, praviloma dovoljeno posebno redno pravno sredstvo – pritožba. Samo ZUP¹¹ ali poseben zakon lahko izključi pravico do pritožbe. Pritožba je dovoljena tudi v primeru molka prvostopenjskega organa¹², ki o zahtevku stranke ni odločil v inštrukcijskem roku¹³.

Iz načela izhaja, da o vsaki upravni zadevi (razen v primeru izključenosti) odločata po vsebini dva organa in sicer organ I. in organ II. stopnje. Ne glede na specifike primerov, pa je zoper VSAKO dokončno odločbo vedno možen ali upravni spor ali z zakonom določeno drugačno sodno varstvo (kot nujna oblika sodnega nadzora nad delovanjem uprave in državnih organov).

Ustavno sodišče izrecno poudarja, da je ustavna pravica posameznika do pritožbe samostojna pravica, ki zakonodajalca zavezuje, da v procesnih (postopkovnih) zakonih zagotovi pravico do ustrezne možnosti pravnega varstva, kar lahko omeji le pod posebnimi pogoji.¹⁴

Pritožba kot redno pravno sredstvo¹⁵

Predmet pritožbe je lahko samo odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku na I. stopnji (229. člen ZUP) in fiktivna negativna odločba organa prve stopnje, t.j. molk organa¹⁶.

1. Pristojnosti za odločanje o pritožbi

O pritožbi zoper:

• odločbe upravne enote odloča pristojno ministrstvo (v celoti ali po delih);

• odločbe organa v sestavi odloča isto ministrstvo;

• odločbe nosilca javnega pooblastila države odloča organ določen z zakonom ali pristojno ministrstvo;

• odločbe iz prenesene državne pristojnosti na občino odloča stvarno pristojno ministrstvo;

• odločbe občinske ali mestne uprave ter nosilca javnih pooblasti odloča župan (230 – 234. člen ZUP).

2. Kdo jo lahko vloži

Pritožbo lahko vloži:

• stranka, ki je bila udeležena na I. stopnji (aktivna, pasivna ali stranski udeleženec);

• vsaka oseba, če odločba posega v njene pravice in pravne koristi;

• oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec pa ji ni bila vročena odločba;

• državni tožilec in pravobranilec, če je prekršen zakon v korist stranke in v škodo javne koristi, ki jo varujeta (229. člen – 229a. člen ZUP).

3. Pritožbeni razlogi

Stranka lahko izdano odločbo izpodbija zaradi:

• nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

• kršitve materialnega prava (materialni predpis ni bil uporabljen, ali je bil uporabljen nepravilno, ali je bil nepravilno tolmačen, presežene meje diskrecijskega pooblastila),

• kršitev pravil postopka (nebistvene in bistvene kršitve pravil postopka – glej II. odstavek 237. člena ZUP).

Če je ugotovljena bistvena kršitev pravil postopka, mora v ponovnem postopku odločujoči organ odločbo obvezno odpraviti, ne glede na to, ali je kršitev vplivala na odločitev, ali ne. V primeru nebistvenih kršitev, ki ne vplivajo na pravilnost odločbe, pa lahko drugostopenjski organ pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v svoji odločbi pove, za kakšno kršitev je šlo in zakaj ne vpliva na odločitev¹⁷. Odločitev druge stopnje je dokončna in zoper njo ni dovoljena pritožba, temveč je v upravnem postopku izpodbojna le še s izrednimi pravnimi sredstvi¹⁸.

4. Rok za pritožbo

Splošni rok za pritožbo je 15 dni, če ni z zakonom drugače določeno (ki je lahko krajši ali daljši, npr. Zakon o graditvi objektov). ZUP pa določa še nekatere specifike pri roku za pritožbo v posebnih primerih (235. člen ZUP).

5. Sestavine pritožbe

Ne glede na to, da je pritožba akt, ki ga v večini primerov podaja prava neuka stranka, mora imeti kljub temu določeno obličnost in sestavine, brez katerih jo lahko organ (po pozivu za dopolnitev) s sklepom zavrže kot nepopolno.

Vsaka pritožba mora vsebovati:

• polni naslov vlagatelja;

• naslov organa na katerega se pritožba vlaga (vloži se na prvostopenjski organ );

• številko odločbe, ki se izpodbija, organ, ki jo je izdal ter datum;

• pritožbene razloge¹⁹ (navajanje novih dejstev oziroma kršitev zakonskih ali ustavnih pravic);

• načelo laične pritožbe (pritožnik mora obrazložiti zakaj izpodbija pritožbo, v katerem pogledu z njo ni zadovoljen in ali jo izpodbija v celoti ali deloma. Pritožbe ni potrebno utemeljiti in pritožnik ni dolžan navajati predpisov in razlogov, s katerimi izpodbija izdano odločbo in ni potrebno izrecno navesti zahtevka stranke, t.j. kako naj upravni organ reši stvar²⁰);

• navedba morebitnega zastopnika ali pooblaščenca;

• podpis vložnika;

• datum in kraj (238. in 239. člen ZUP).

6. Vložitev pritožbe

Pritožba se vloži pri organu, ki je izdal odločbo na I. stopnji ustno na zapisnik, pisno po pošti, ali neposredno oziroma po elektronski poti.

Naslovi pa se jo na pritožbeni organ, torej drugostopenjski organ.

Primer: vročena vam je odločba I. stopenjskega organa (npr. Finančne uprave) s katero so odločili, da vam neka pravica ne pripada (npr. odpis plačila davka). Če menite, da je izrek nepravilen, se nanj lahko pritožite. Pritožbo naslovite na II. stopenjski organ (npr. Ministrstvo za finance), vložite/pošljete pa jo na I. stopenjski organ, ki vam je odločbo izdal.

7. Postopek po prejemu pritožbe

Ko organ I. stopnje prejme pritožbo najprej preizkusi (preveri) ali pritožba izpolnjuje procesne pogoje za vložitev pritožbe (ali je po zakonu dovoljena, ali jo je vložila upravičena oseba in ali je vložena v pritožbenem roku).

Po ugotovitvi, da so formalni pogoji izpolnjeni, lahko organ I. Stopnje:

• izda nadomestno odločbo, če je pritožba utemeljena ali če je nepopolno izveden postopek vplival na odločitev, če stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku, če je bila izdana odločba brez poprejšnjega obveznega posebnega ugotovitvenega postopka ,

• ne izda nadomestne odločbe, če meni, da je njegova odločitev zakonita in pošlje pritožbo skupaj z dokumenti oz. spisi v zadevi organu II. stopnje v pritožbeni postopek²¹.

Tudi II. stopenjski organ najprej preveri ali pritožba izpolnjuje procesne predpostavke. Nato organ pošlje pritožbo morebitnim nasprotnim strankam v odgovor na pritožbo in šele nato (ali po izteku roka za odgovor) lahko odloči o pritožbi z odločbo:

• pritožbo kot neutemeljeno zavrne,

• pritožbi deloma ali v celoti ugodi – prvostopenjsko odločbo deloma ali v celoti odpravi,

• pritožbi deloma ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni,

• spremeni odločbo v strankino škodo,

• odločbo izreče za nično v strankino korist²².

Najpomembnejša procesna pravica

Pravica do pravnega sredstva predstavlja brezplačno obliko varstva pravic in temeljnih svoboščin in neposredno obliko nadzora nad delovanjem državnih organov. Zato je tudi pritožba, kot oblika pravnega sredstva, ena od najpomembnejših in temeljnih pravic strank. Je hkrati redno pravno sredstvo za varstvo zakonitosti pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v upravnem nadzoru, pa tudi pravno sredstvo, s katerim se odlaga dokončnost in pravnomočnost izdane odločbe²³ ( 236. člen ZUP).

Pritožba je kot pravno sredstvo omogočena in dostopna vsem. Poslužujte se jo v primerih, ko smatrate, da je delo pristojnih organov nepravilno ali celo nezakonito in vas zakon določa kot možnega vlagatelja! Nihče drug tega ne more storiti namesto vas, razen vašega pravnega zastopnika ali skrbnika, v primeru omejene poslovne sposobnosti.

Za lažjo predstavo članku prilagamo primera pritožb in sicer neučinkovito in učinkovito obliko pritožbe.

Primer neučinkovite pritožbe, brez navedb kršitev in podanimi argumenti – rezultat: neuspešna razrešitev zahteve.

Primer učinkovite pritožbe z navedbami kršitev in podanimi vsebinskimi argumenti – rezultat: uspešna razrešitev zahteve

V primeru potrebe po večjem spektru upravnih pisanj za upravne organe, ki imajo pooblastila za odločanje v upravnih zadevah, priporočamo knjigo “Vzorci uradnih pisanj v upravnem postopku”, avtorjev: Marijan Štriker, Jože Sedonja in Nikola Todorović.

In ne pozabite – če ne zmorete sami, vam je vedno na voljo za pomoč ekipa Zavoda UP.

Viri in literatura

Deli Z Ostalimi: