Otroci s posebnimi potrebami – pravica do enakosti in prepoved diskriminacije
Prispevek govori o otrocih s posebnimi potrebami, ki so ena najbolj ranljivih skupin prebivalstva Republike Slovenije. Kot navaja področni predpis, potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanje oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, je, ali dejansko področni zakon ter podzakonske akte, ki so zapisani v skladu z strategijo Evropske komisije in ratificirano Konvencijo o pravicah invalidov, izvajamo.
Za vas piše
Sabina Homjak
Kdo so otroci s posebnimi potrebami?
Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) so to:
- otroci z motnjami v duševnem razvoju;
- gluhi in naglušni otroci;
- slepi in slabovidni otroci oz. otroci z okvaro vidne funkcije;
- otroci z govorno-jezikovnimi motnjami;
- gibalno ovirani otroci;
- otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja;
- otroci z avtističnimi motnjami;
- dolgotrajno bolni otroci in
- otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
S tem zakonom se ureja usmerjanje otrok, mladoletnikov in polnoletnih oseb s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami (v nadaljnjem besedilu: otroci s posebnimi potrebami) ter določajo načini in oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja[1].
2. člen ZUOPP-1 opredeljuje, kdo so otroci s posebnimi potrebami, oziroma poudarek je, da so to otroci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanje oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.
Postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami
Postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami vodi na prvi stopnji Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so potrebne za optimalno usmeritev otroka, se ustanovita prvo in drugostopenjska komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Komisija podaja strokovna mnenja[2].
Organizacija in način dela komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju komisija) prve in druge stopnje ter pogoji za imenovanje in razrešitev članov[3] so zapisani v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebam (Pravilnik).
Iz Pravilnika je mogoče razbrati, da se komisija odloča, v kateri izobraževalni program bo otrok s posebnimi potrebami vključen. Tukaj lahko (laično) ločimo usmeritev v:
- »normalne« šole, t.j. izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo;
- »specializirane« šole, t.j. prilagojene izobraževalne programe z enakovrednim izobraževalnim standardom;
- »posebne« šole, t.j. prilagojene izobraževalne programe z nižjim izobraževalnim standardom;
- posebni program vzgoje in izobraževanja;
- v druge posebne programe (potreba po rehabilitaciji);
- vzgojni program (za otroke vključene v vzgojne zavode)[4].
Na papirju vse lepo, pa se izvaja?
Vse je zelo lepo napisano in opredeljeno. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, je, ali dejansko področne predpise (ZUOPP-1 ter Pravilnik), ki so zapisani v skladu z strategijo Evropske komisije in ratificirano Konvencijo o pravicah invalidov[5], izvajamo.
Ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah, Listine EU o temeljnih pravicah ter ne nazadnje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je stopila v veljavo s Sklepom Sveta o sklenitvi Konvencije o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti, je Evropska komisija 6. julija 2011 pripravila Poročilo o mobilnosti in vključevanju invalidov ter evropski strategiji o invalidnosti 2010-2020.
Tukaj velja poudariti, da slovenska dikcija za otroke z invalidnostjo omenja pojem »otroci s posebnimi potrebami«, v angleščini bi bilo temu ustrezno poimenovanje children with special needs, dejansko pa gre za children with disability oziroma otroci invalidi.
Največje pravice otrok s posebnimi potrebami izhajajo iz Konvencije o pravicah invalidov
Splošna načela konvencije so:
- spoštovanje prirojenega dostojanstva; osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire, in neodvisnost posameznikov;
- nediskriminacija;
- polno in učinkovito sodelovanje ter vključenost v družbo;
- spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidov kot dela človekove raznolikosti in humanosti;
- enakost možnosti;
- dostopnost;
- enake možnosti za moške in ženske;
- spoštovanje razvojnih sposobnosti invalidnih otrok ter spoštovanje pravice invalidnih otrok do ohranitve njihove identitete[6].
Iz omenjene konvencije izhaja, da države pogodbenice zagotavljajo, da invalidi zaradi invalidnosti niso izključeni iz splošnega izobraževalnega sistema in da invalidni otroci zaradi invalidnosti niso izključeni iz brezplačnega in obveznega osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, da imajo dostop enako kot drugi do vključujočega, kakovostnega izobraževanja v skupnostih, v katerih živijo, in da imajo primerne prilagoditve glede na posamezne potrebe[7].
Pomembno je razumeti, da tukaj dejansko gre za vključenost in integracijo otrok s posebnimi potrebami. Integracija je dvostranski proces. Pomembno je medsebojno prilagajanje in razumevanje, kar dejansko pomeni, da lahko razumemo otroke s posebnimi potrebami samo, če so aktivno vključeni v družbo. Ostalo ločevanje otrok s posebnimi potrebami je diskriminacija. Komisija o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami mora začeti varovati temeljne človekove pravice in spoštovati podpisano in ratificirano Konvencijo o pravicah invalidov.
EU in njene države članice imajo široka pooblastila, da izboljšajo družbeni in gospodarski položaj invalidov. Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020 zagotavlja okvir za krepitev moči invalidov, da bi lahko v celoti sodelovali v družbi in uživali svoje temeljne pravice. Strategija znova poudarja zavezo EU, da bo spodbujala sodelovanje invalidov na področju prostega časa, zaposlovanja, izobraževanja, zdravja, socialnih storitev in si prizadevala za prehod z institucionalne na skupnostno oskrbo. Strategija poudarja, da morajo biti invalidi, še posebej otroci, ustrezno vključeni v sistem splošnega izobraževanja, nudena pa jim mora biti individualna podpora, ki je v največjo korist otroka[8].
Otroci s posebnimi potrebami se praviloma naslonijo na starše, kaj pa, ko staršev več ni?
Nujno je, da v naši državi začnemo integrirati vse otroke s posebnimi potrebami, ne glede na deficit, ki ga otrok ima. Večina držav članic EU to že dolgo izvaja[9] in dolgoročno gledano sistem vključevanja v »normalne« šole pomaga, da se v prihodnosti invalidi lažje vključijo na trg dela, kar za državo pomeni, da bodo jutrišnji invalidi samostojni v mejah njihovih zmožnosti.
Ustava Republike Slovenije navaja, da imajo otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi[10].
Se slovenska družba otrok s posebnimi potrebami boji? Vrnimo jim dostojanstvo!
V sklepnem delu lahko zaključimo, da imajo otroci s posebnimi potrebami že v Ustavi nedotakljivo pravico do integracije v družbi, iz Konvencije o pravicah invalidov lahko poudarimo še pravico do vključenosti v redni sistem šolanja. Ratificirana konvencija je na podlagi 8. člena Ustave neposredno uporabna, dejstvo pa je, da bi ju komisije o usmerjanju morale začeti uporabljati.
Po vsej verjetnosti v sistemu šolstva na to niso pripravljeni, saj bi praktično vsak otrok s posebnimi potrebami moral imeti strokovnega delavca, ki bi sledil njegovemu delu v sklopu rednega pouka. Seveda je vsak začetek težak. Potrebovali bi razmeroma veliko investicijo, ki pa bi eni strani prinesla zaposlovanje nove delovne sile in, kar je najbolj pomembno ter največja korist otrok s posebnimi potrebami, njihovo vključenost v družbo.
Prav je, da tudi ena najbolj ranljivih skupin prebivalstva dobi svoj glas, zato so tukaj starši, ki morajo razumeti, katera je največja korist njihovega otroka s posebnimi potrebami, in spremeniti dosedanje mišljenje ter stereotipe. Dolgoročno gledano je to lahko samo učinkovito in uspešno vključevanje teh ljudi v družbo. Imajo enake pravice kot vsi ostali, na papirju pa celo »več«.
Vrnimo tej skupini njeno dostojanstvo, saj je odnos do njih nedopusten, ker, kot kaže niso politično zanimiv problem zaradi njihove razmeroma majhne množice in s tem povezane politične teže. Žal nam upanja ne vzbuja odnos do drugih »problematičnih skupin otrok«, saj je tudi s strani Varuha človekovih pravic že dolgo opozarjano, da Slovenija na tem področju stori premalo.
Verjamemo, da bodo pristojni problematiko neizvajanja Konvencije o pravicah invalidov naslovili in rešili hitro, še pred kako nepotrebno tožbo prizadetih na neodvisna sodišča izven Slovenije.
d
Viri in literatura:
[1] 1. odst. 1. člena ZUOPP-1
[2] 1. odstv. 23. člena ZUOPP-1
[3] 1. odst. 1. člena Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami
[4]Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (UL RS, št. 88/2013)
[5] Besedilo konvencije v slovenščini je dostopno na spletnih straneh MDDSZ, dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/konvencija_o_pravicah_invalidov.pdf
[6] 3. člen Konvencije o pravicah invalidov
[7] 2. odst. 24. člena Konvencije o pravicah invalidov
[8] http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0636:FIN:sl:PDF
[9]Primeri: v Republiki Italiji je temeljni zakon »Legge 104 del 5 febbraio 1992«, v Republiki Hrvaški »Ustav RH, Deklaracija o pravima osobama s invaliditetom 2005 g., Nacionalna strategija izjednačavanja mogučnosti za osobe s invaliditetom od 2007-2015 g.«, v Republiki Avstriji izvajajo vključevanje na podlagi ratificirane Konvencije o pravicah invalidov.
[10] 52. člen Ustave RS
Deli Z Ostalimi:
