Nasilje nad ženskami v družini

Nasilje nad ženskami v družini

Prispevek obravnava neprijetno, a izjemno pomembno temo, kjer še vedno vlada mnogo tabujev in neznanja, zato apeliramo na bralce, da vsebino posredujejo tistim, katerim menijo, da bi jim lahko pomagala.

Najsplošnejša definicija nasilja je, da gre za kakršnokoli zlorabo moči enega človeškega bitja nad drugim z namenom nadvlade. Nasilje, njegove pojavne oblike, vzroki, obsežnost, procesi reševanja, itd. so tako zelo obširne, da jih nima smisla zajemati v enem samem prispevku. Ravno zaradi tega, pa tudi same preglednosti, se bomo v pričujočem prispevku dotaknili specifičnega nasilja nad ženskami, še ožje v družinskem krogu, saj so po raziskavah ženske v tem okolju najbolj izpostavljene in ogrožene. Menim, da ženske niso dovolj ozaveščene, kaj vse nasilje sploh je oz. so mu bile izpostavljene tako zelo dolgo, da se jim takšno nasilno vedenje in obnašanje zdi popolnoma sprejemljivo. Predvsem pa menim, da ženske niso (dovolj) ozaveščene kakšne so zakonske poti razreševanja nasilnih odnosov in sankcioniranje storilcev ter kakšna je podpora, ki jo mnogi organi nudijo žrtvi pri izstopu iz nasilnega odnosa in pri oblikovanju novega načina življenja. Zaradi vsega navedenega smo vam pripravili podroben prispevek, ki vse izpostavljeno kratko in jedrnato razjasnjuje.

Nasilje v družini se še vedno prepogosto razume kot zasebna, družinska zadeva. Pa vendar to ni, saj  gre za skupni družbeni, tudi javnozdravstveni problem, ki ga lahko dolgoročno zmanjšujemo in omejujemo že samo s spodbujanjem ničelne tolerance do vseh oblik nasilja, pa tudi z ustreznim ukrepanjem, tako na zasebni kot na strokovni ravni in z izobraževanjem vseh vpletenih.

 Za vas piše 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pravno formalne smernice omejevanja, preprečevanja in sankcioniranja nasilja nad ženskami se razvijajo že dobrih 30 let. Pravno-formalni akti si sledijo od Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk sprejete leta 1979, preko Nairobijske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk leta 1985, Svetovne konference o človekovih pravicah na Dunaju leta 1993, Deklaracije o odpravi nasilja nad ženskami  leta 1993, Pekinške deklaracije in Izhodišč za ukrepanje leta 1995, pa vse do Istanbulske konvencije leta 2014, ki predstavlja dokument, ki celostno obravnava problematiko nasilja nad ženskami in vzpostavlja pravni okvir za zaščito žensk pred vsemi vrstami in oblikami nasilja.

Slovenija je začela graditi sistemski pristop do nasilja šele po letu 2008, ko je bil storjen najpomembnejši korak v tej smeri in sicer je bil sprejet temeljni Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Zakon zajema poleg definicije nasilja tudi dolžnosti vseh organov in organizacij, njihovo povezovanje ter pravice žrtev. Kot nosilca primera določa centre za socialno delo, vsi ostali organi, posameznice in posamezniki pa so centru za socialno delo in policiji dolžni posredovati informacijo o zaznanem nasilju (kazenska zakonodaja določa kazen za opustitev navedene dolžnosti). Za zagotovitev fizične varnosti žrtve nasilja v družini je v slovensko zakonodajo uvedla ukrep prepovedi približanja, ki se lahko izreče kot kazenski ali civilni ukrep ali pripor za osumljenca, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Tudi za rešitev stanovanjskega vprašanja žrtve pozna naša zakonodaja več ukrepov. Po letu 1999 se je na nasilje v družini začela odzivati tudi kazenska zakonodaja, saj so takrat tudi lažje oblike nasilja postale pregonljive po uradni dolžnosti. Leta 2008 pa se oblikuje posebno kaznivo dejanje Nasilje v družini[1].

 

Definicija nasilja[2]

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini kot najsplošnejše nasilje opredeljuje kršitev temeljnih človekovih pravic, med drugim pravice do življenja, varnosti, dostojanstva, zaščite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, pravice do enakosti v družini ter do najvišjega možnega standarda telesnega in duševnega zdravja.

V nadaljevanju ZPND opredeljuje nasilje v družini kot uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oz. zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oz. povzročitelja (3. člen ZPND).

Kazenska zakonik (KZ-1) pa določa, da o nasilju v družini govorimo takrat, ko storilec v družinski skupnosti, ki je lahko tudi druga trajnejša skupnost, z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic v skupnosti spravlja v podrejen položaj (1. odstavek 191. člena KZ- 1).

 

Vrste nasilja

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) govori o petih oblikah nasilja: fizičnem, psihičnem, spolnem in ekonomskem nasilju ter zanemarjanju, kot posebni obliki nasilja. Storilčevo ravnanje pa mora biti take narave, da spravlja žrtev v podrejen položaj in tako žrtev postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more izogniti[3].

Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično nasilje, ki se povezuje tako s fizičnim, kot s spolnim in ekonomskim nasiljem. Psihično nasilje lahko zajema: besede, vedenje ali delovanje. Vključuje zmerjanje, žaljenje, grožnje s pretepanjem (ali podobnim) ter poniževanje, posmeh glede videza žrtve, posmeh glede navad, inteligentnosti, prijateljev ali družine, verskega prepričanja, izoliranje od prijateljev ali družine, grožnje o odvzemu otroka, prepoved posedovanja stvari, ki so žrtvi izjemno pomembne, uničevanje pohištva ali osebnih stvari, prikrajšanje glede denarja, grožnje o metanju iz hiše, grožnje o namestitvi v psihiatrični ustanovi, kaznovanje s tišino, ipd.

Naslednja oblika je fizično nasilje, ki obsega vse od klofut do brc, udarjanja z glavo ob tla ali steno, davljenja, pretepanja z različnimi predmeti, metanje predmetov v osebo, napadov z nožem, lasanje, praskanje, zvijanja delov telesa in vse do umora. Pri tem velikokrat nastanejo poškodbe, ki so primerne uporabljenemu načinu ob napadu in sicer vreznine, modrice, rdečice, opraskanine, zlomljen nos, roka, noga, rebra, poškodbe glave, opekline, ipd. Ponavadi se pojavljajo vedno pogosteje, v vedno hujših oblikah.

Sledi spolno nasilje, ki predstavlja vsako spolno dejanje, s katerim se eden od partnerjev ne strinja. Cilj spolnega nasilja ni spolni odnos in orgazem, pač pa, tako kot v primeru psihičnega in fizičnega nasilja, dokazovanje premoči in popolnega nadzora nad žrtvijo. Medijsko najbolj izpostavljena oblika spolnega nasilja je posilstvo, k spolnemu nasilju pa štejemo še spolno nadlegovanje, ki se najpogosteje dogaja na delovnem mestu, spolno zlorabo slabotnih oseb ali otrok, incest ali krvoskrunstvo, neprimerne poglede, komentarje, nagovarjanje, ipd.

Ekonomsko nasilje (detajlno v ZPND) pomeni popoln nadzor nad družinskimi prihodki, odrejanje določene vsote denarja za gospodinjstvo – žepnino, samo po sebi je umevno, da ženska vse porabi za gospodinjstvo, partnerke velikokrat plačujejo kredit za stanovanje, partnerji pa so vpisani kot lastniki, če je ženska brezposelna, jo partner kaznuje tako, da ji ne da denarja za stroške gospodinjstva, pogosto je preprečevanje razpolaganja z lastnimi sredstvi, preverjanje prihodkov in izdatkov, odrekanje pravice do zaposlitve ali študija, ipd.

ZPND kot nasilje zajema tudi zanemarjanje, kot posebno kategorijo nasilja v družini.  O zanemarjanju, kot obliki nasilja, govorimo takrat, ko oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana ali članico, ki jo ta potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin. Dejanja, ki pomenijo zanemarjanje, so na primer nepripravljenost ali nesposobnost zagotoviti življenjsko nujne potrebščine, opustitev ali pomanjkanje skrbi in nege, grobi postopki ali surovo ravnanje, neprimerno, pomanjkljivo nadzorovanje, ipd[4].

Proces nasilja

Zavedati se moramo, da gre pri nasilju vedno za zlorabo družbene in ekonomske moči, s temeljnim ciljem zadovoljevanja potrebe po prevladi in nadzorovanju druge osebe. Kot tako se nasilje v družini pojavlja ne glede na družbeno-ekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost, ipd. Izhajajoč iz slednjega pa je popolnoma napačna splošna miselnost, češ da so povzročitelji nasilja perverzneži, duševni bolniki, pripadniki nižjih družbenih slojev; da jih lahko prepoznamo po nekih zunanjih lastnostih oziroma, da je to povezano z zlorabo alkohola in mamil, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo, itd.[5].

Za lažje razumevanje fenomena nasilja nad ženskami in samo razširjenost le-tega so v nadaljevanju prispevka zajeti rezultati nekaterih evropskih raziskav.  Ti kažejo, da je nasilja nad ženskami veliko, da je kruto in dolgo trajajoče, da so podpore ženskam šibke, da je nezaupanje v storitvene servise še vedno dokaj močno in, da ima nasilje dolgoročne posledice na duševnem in fizičnem zdravju žensk. Najpomembnejše pa je spoznanje, da ženske pogosto v nasilnem odnosu vztrajajo zaradi ekonomske odvisnosti[6].

Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije Globalne in regionalne ocene nasilja nad ženskami iz leta 2013 je pokazala, da 38 % vseh umorjenih žensk umorijo intimni partnerji, da je 42 % žensk, ki so bile fizično in/ali spolno zlorabljene s strani partnerja, zaradi tega nasilja utrpelo lažje ali težje telesne poškodbe.

Raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava iz leta 2014 je pokazala, da je bilo v EU leta 2013 približno 13 milijonov žensk (7%) žrtev fizičnega nasilja, 3,7 milijonov žensk je doživelo spolno nasilje (2%), v obdobju po 15 . letu je bila posiljena vsaka 20 ženka (5%). 43 % žensk je doživelo psihično nasilje s strani intimnega partnerja. V EU se nekaj več kot polovica žensk (53 %) vsaj občasno izogiba določenim situacijam ali krajem zaradi strahu pred fizičnim ali spolnim napadom.  Ugotovitve raziskave kažejo, da je nasilje nad ženskami obsežna zloraba človekovih pravic po vsej EU, o katere dejanski razširjenosti lahko le sklepamo[7].

POZOR! Nasilje v družini po navadi ni enkraten dogodek, temveč traja dlje časa ter običajno sledi dinamiki in vzorcu kroga nasilja. Ima daljnosežne posledice, ki presegajo zgolj žrtev! Pogosto se nasilni vzorec prenaša z generacije na generacijo. Enako velja za vztrajanje v nasilnem odnosu, poleg osebnostnih lastnosti žrtve ima veliko vlogo tudi medgeneracijsko prenašanje nasilja v družinskem odnosu ter ekonomska odvisnost od povzročitelja nasilja.  Ne glede na vse razloge, ostaja dejstvo, da žrtve nasilja v družini težko zapustijo nasilnega partnerja in, ko se za ta korak odločijo, potrebujejo veliko podpore[8].

 

Ekonomski vidik

Med vsemi zgoraj navedenimi razlogi, zakaj žrtve vztrajajo v nasilnem odnosu s povzročiteljem, ima zelo pomembno vlogo stanovanjsko vprašanje. Reševanje tega vprašanja se je začelo že leta 2003, ko je bil sprejet Stanovanjski zakon (SZ-1), ki je ukinil socialna stanovanja kot posebno kategorijo, ohranil in spremenil pa je dodelitev neprofitnih stanovanj. Tako zakon izrecno našteva tudi žrtve nasilja v družini kot možno prednostno kategorijo pri dodelitvi neprofitnega stanovanja[9]. Poleg tega pa dodelitev neprofitnega stanovanja v najem rešuje stanovanjsko vprašanje dolgoročno, saj mora biti najemna pogodba za neprofitno stanovanje sklenjena za nedoločen čas[10].

Slovenska zakonodaja pomaga žrtvam pri reševanju tega eksistenčnega vprašanja tudi z začasnimi ukrepi. Prepustitev stanovanja žrtvi je ukrep, ki je uveden v naš pravni sistem leta 2008 z ZPND (21. člen). O ukrepu odloča sodišče v nepravdnem postopku na predlog žrtve. V nadaljevanju ZPND zagotavlja tudi brezplačno pravno pomoč, kot kriterij za dodelitev pa določa ogroženost žrtve in ne njeno premoženjsko stanje (23. člen). Vzporedno pa Zakon o pravdnem postopku omogoča sodišču izdajo začasne odredbe o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno za preprečitev nasilja (411. člen)[11].

V primeru, ko je žrtev popolnoma ekonomsko odvisna od partnerja, tovrstne organizacije nudijo tudi zatočišča, kamor se lahko ženske (z otroci) umaknejo. To so lahko varne hiše (več o varni hiši) ali pa različna zavetišča, zatočišča, krizni centri in materinski domovi (več o kriznem centru). Žrtvam nasilja, ki v varni hiši iz različnih vzrokov ne morejo bivati ali pa čas bivanja v varni hiši ni bil dovolj za rešitev vseh posledic nasilja, so na razpolago tudi  posamična stanovanja.

Pristojni organi

Organi, ki imajo osrednjo vlogo pri obravnavanju deviantnih pojavov nasilja v družini (njihovih povzročiteljev in žrtev), so socialnovarstveni in sodni organi:

• izhodišče dela socialnovarstvenih organov (pri nas so to centri za socialno delo, nevladne organizacije[12], pa tudi vzgojno-izobraževalne institucije, zdravstvene organizacije in vse druge, ki na različne načine pomagajo žrtvam[13]) je psihična pomoč žrtvi, njeno opolnomočenje in iskanje dolgoročnih rešitev za razrešitev nasilnega odnos. Te institucije s svojim delovanjem ne posegajo v pravice (domnevnega) povzročitelja nasilja[14],
• policija, tožilstvo in sodišče pa zagotavljajo represivno vlogo in sicer lahko z izvrševanjem svojih pooblastil bistveno posežejo v življenje posameznika – povzročitelja nasilja, tako da mu omejijo temeljne pravice in svoboščine z namenom zaščite žrtve[15].

                    

ZPND izrecno določa (5. člen), da morajo organi in organizacije pri obravnavi konkretnih primerov nasilja ukrepe prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve. S tem se zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve pred nasiljem, pa tudi (ob široki opredelitvi nasilja v družini) postavljajo istim organom meje pri poseganju v zasebnost posameznikov in posameznic oziroma njihove medsebojne odnose[16].

 

Glavne pristojnosti Centra za socialno delo

Center za socialno delo je s temeljnim zakonom dobil jasno nalogo povezovanja in koordiniranja dela različnih institucij, poleg dolžnosti in odgovornosti nudenja pomoči ter ukrepanja za zaščito žrtve nasilja v družini. Poleg slednjega je center za socialno delo dolžan ponuditi pomoč tudi povzročitelju nasilja, ki ga lahko napoti v ustrezne izobraževalne, psihosocialne in zdravstvene programe. Z namenom skupnega sodelovanja različnih institucij, se pri centru za socialno delo oblikuje multidisciplinarni tim, ki ga sestavlja skupina različnih strokovnjakinj oz. strokovnjakov in žrtve nasilja v družini v delu, ko se oblikuje načrt pomoči zanjo. Cilj je zagotoviti celovito pomoč in čim bolj dolgoročno varnost ter zaščito žrtve. Izven poslovnega časa centra za socialno delo deluje regijska interventna služba, ki se aktivira na klic policije v vseh nujnih primerih nasilja v družini in ogroženosti otroka[17].

Ključnega pomena pri nudenju pomoči žrtvam je hitrost pri ukrepanju pristojnih organov in organizacij. Primeri nasilja v družini imajo prednostno obravnavanje, organi in organizacije morajo med seboj sodelovati in se obveščati, ko izvejo za nasilje v družini. CSD kot nosilni organ v nadaljevanju postopka izdela oceno ogroženosti žrtve. Če oceni, da je potrebno pripraviti načrt pomoči, skliče multidisciplinarni tim, t.j. konkretne strokovnjake in strokovnjakinje različnih organov, predstavnike in predstavnice policije, predstavnike in predstavnice šolstva, zdravstva in NVO, pa tudi tožilstvo in lokalno skupnost.[18]

Poleg vsega navedenega center za socialno delo nudi žrtvi nasilja pomoč tudi pri urejanju morebitnega stanovanjskega problema, prešolanju otrok ali zamenjavi vrtca, iskanju zaposlitve ter z izredno denarno pomočjo ali z drugimi oblikami pomoči, ki zakonsko pripadajo žrtvi.

Za žrtev in dotično situacijo je pristojen center za socialno delo, kjer ima žrtev prijavljeno stalno bivanje.

 

Glavne pristojnosti policije in sodišča

Policija ni socialnovarstveni organ temveč je represivni organ, ki v družino vstopa z namenom zaščite žrtve in represivnega ukrepanja ter kaznovanja storilca naslija.  S svojim ukrepanjem omogoči vstop v družino tudi drugim institucijam (socialni službi, zdravstvu, šolstvu, nevladnim organizacijam), ki v nadaljevanju intenzivno delajo z družino[19].

V povprečju policija letno obravnava približno 2100 kaznivih dejanj nasilja v družini, največ jih je obravnavala leta 2009.

Prepoved približevanja je v policiji eden od najpomembnejših in relativno novih ukrepov za zaščito žrtve. Slovenska zakonodaja pozna več oblik prepovedi približevanja povzročitelja nasilja žrtvi, ki se vsebinsko sicer ne razlikujejo, za njihov izrek pa so pristojni različni organi v različnih postopkih:

• novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz leta 1999 je uvedla alternative priporu, med katerimi je tudi prepoved približanja določenemu kraju ali osebi (195. a člen ZKP),
• leta 2003 je novela Zakona o policiji uvedla možnost, da policija odredi prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi v tistih primerih nasilja v družini, ki predstavljajo prekršek. Policija izreče prepoved približevanja za 48 ur, preiskovalni sodnik oz. sodnica pa lahko prepoved podaljša do skupnega trajanja 10 dni[20],
• od novele Zakona o policiji iz leta 2006 pa je mogoče izreči prepoved približevanja ne samo za prekrške z elementi nasilja, ampak tudi za nasilna kazniva dejanja. Izrek prepovedi določa tudi Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki je leta 2013 nadomestil Zakon o policiji[21],
• prepoved približevanja pa je določil tudi ZPND v 19. členu (prepovedi zaradi nasilnih dejanj). Po tem zakonu prepoved izreče sodišče v nepravdnem postopku na predlog žrtve (kakor že omenjeno ima pri tem žrtev pravico do brezplačne pravne pomoči). V primeru kršitve odrejene prepovedi približevanja se storilca lahko prisiljuje k njenemu spoštovanju po pravilih izvršilnega postopka (izrek denarne kazni)[22].

Na letni ravni policija izreče okoli 1000 ukrepov prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju. Od tega jih je iz časa 10 dni na čas trajanja 60 dni podaljšanih zgolj slaba tretjina.  Velikokrat do tega prihaja zaradi neukosti žrtev v postopku. Vedeti moramo, da če obstajajo utemeljeni in zelo konkretni razlogi za to, da bo povzročitelj nasilja nadaljeval z ogrožanjem žrtve tudi po preteku 10 dni, lahko žrtev 3 dni pred iztekom 10 dnevnega ukrepa preiskovalnemu sodniku oz. sodnici predlaga podaljšanje ukrepa na 60 dni. Zahteva se torej aktivnost žrtve, njena odločna angažiranost[23].

 

Kaznivi dejanji, ki ju v okviru družine obravnava policija, sta:

• nasilje v družini po 191. členu Kazenskega zakonika (oškodovanec je polnoletna oseba) ter
• zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po 192. členu Kazenskega zakonika (oškodovanec je vsakdo, ki je mlajši od 18 let).

 

Novo kaznivo dejanje nasilja v družini (uvedeno leta 2008) je zaradi številnih nejasnosti pri opisovanju izvršitvenih ravnanj povzročilo sodni praksi nemalo težav. Osnovne dileme je razrešilo šele Vrhovno sodišče[24] ter stoji na naslednjih stališčih:

• kaznivo dejanje nasilje v družini je praviloma podano, kadar je podana določena kontinuiteta ravnanja storilca,
• posamezen, enkraten oz. izoliran primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana oz. članico bo praviloma pomenil kakšno drugo kaznivo dejanje[25],
• storilec kaznivega dejanja nasilja v družini se preganja po uradni dolžnosti in ne na predlog žrtve, kar pomeni, da je dolžnost policije in tožilstva, da raziščeta takšna kazniva dejanja tudi, če žrtev tega ne želi[26].

Zakon o kazenskem postopku vsebuje pomembno določbo, ki žrtvi nasilja omogoča, da je lahko v predkazenskem in kazenskem postopku v spremstvu osebe, ki ji zaupa (4. odstavek 65. člena ZKP).

 

V nadaljevanju lahko žrtev zaprosi za policijsko spremstvo, če je bila primorana hitro zapustiti skupno bivališče, za nemoteno življenje pa vsekakor potrebuje osnovne življenjske stvari in pripomočke. Žrtev se lahko v takšnem primeru osebno zglasi na policijski postaji v kraju bivanja, kjer bi želela prevzeti osebne stvari.

 

Žrtve imajo tudi posebno pravico do odškodnine in sicer gre za pravico, ki jo po posebnem postopku država priznava žrtvam nasilnih naklepnih dejanj in njihovim svojcem (Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj). Žrtev lahko ob naznanitvi naklepnega nasilnega dejanja na policiji zahteva, da se ji izda potrdilo o zaznavi oz. naznanitvi kaznivega dejanja. Upravičenec oz. upravičenka bo v nadaljevanju vložil/a zahtevo za priznanje odškodnine skupaj s potrdilom policije in drugimi dokazi na Ministrstvo za pravosodje[27].

Ukrepi, ki jih zaradi nasilja v družini izreče pristojno okrožno sodišče, so določeni v 19., 21. in 22. členu ZPND. Kot izhaja iz sodne prakse, sodišča najpogosteje odločajo o predlogih prepovedi približevanja na določeno razdaljo ter o prepovedi navezovanja vsakršnih stikov z žrtvijo, vključno s sredstvi komuniciranja (navezava na 19. člen ZPND), institutom prepustitve stanovanja v skupni uporabi (21. člen ZPND). Ukrepi tako po 19. členu kot po 21. členu ZPND so časovno omejeni in sicer na največ 6 mesecev z možnostjo podaljšanja za še nadaljnjih 6 mesecev[28].

 

Glavne pristojnosti nevladnih organizacij

Temeljna naloga nevladnih organizacij je, da pomagajo žrtvi in njenim otrokom pri odstranitvi iz odnosa z nasilnim partnerjem ali partnerico. Njihova podpora zajema svetovanje ter nudenje podpore pri prijavi dogodkov na policiji. V primeru, ko je žrtev popolnoma ekonomsko odvisna od partnerja, tovrstne organizacije nudijo tudi zatočišča kamor se lahko ženske (z otroci) umaknjeno[29]. Gre za Varne hiše, ki so na skritih lokacijah po celotni Sloveniji, kjer lahko žrtve bivajo brezplačno največ za dobo enega leta. V njih je žrtvam zagotovljeno tudi svetovanje, spremstvo po različnih institucijah in postopkih, zagovorništvo in pomoč pri iskanju službe.

Poleg navedenega nevladne organizacije nudijo tudi pomoč storilcem v smislu vključevanja v programe za spremembo načina vedenja, izvajajo različne akcije in projekte, organizirajo predavanja in preventivne delavnice, izvajajo usposabljanja, itd[30].

 

Ostale organizacije

Na področju preprečevanja nasilja v družini imajo pristojnosti tudi zdravstvene ustanove. Zdravstveni strokovnjaki in strokovnjakinje so ob razkritju nasilja v družini skladno z ZPND dolžni o tem poročati ustreznim službam. Pogosto olajšajo razkritje nasilja v družini, nudijo podporo, ustrezno usmerijo posameznike in posameznice v zdravstvene in zunaj-zdravstvene sisteme pomoči in spremljajo žrtve nasilja v družini. Skladno z zakonom morajo primere nasilja in posledice ustrezno dokumentirati. V nadaljevanju sodelujejo tudi v multidisciplinarnih timih (MDT) – skupinah[31].

Pravilnik o obravnavanju nasilja v družini vzgojno-izobraževalne zavode obvezuje k tem, da mora, ko pride do suma storitve nasilja v družini nad otrokom (če so pri otroku opažene spremembe; otrok se je zaupal o nasilju; informacije so prišle od tretje osebe; delavec oz. delavka v VIZ je priča nasilju) vsak strokovni delavec oz. delavka o tem takoj obvestiti delavca oz. delavko šolske svetovalne službe, čemur sledi zapis o nasilju nad otrokom.  V primeru poškodbe pri fizičnem ali spolnem nasilju ali hudi psihični stiski otroka zaradi nasilja v družini se nemudoma obvesti pristojni center za socialno delo (CSD), izven poslovnega časa CSD pa njegova interventna služba oz. policija[32].

 

Sklepno

Dejstvo je, da se je zakonska podlaga za urejanje oz. obvladovanje in razreševanje nasilja v družini nad ženskami z leti v Sloveniji zelo spremenila. Danes imamo več zaščitnih mehanizmov, preprečevalnih institutov in ukrepov za zagotavljanje osnovnega eksistenčnega bivanja žrtev, pa tudi mrežo dokaj razvejane pomoči. Kljub temu pa ženske v Sloveniji še vedno prevečkrat “padajo po stopnicah”. Razlogi so največkrat po eni strani osebne narave (krivda, občutek sramu, neuspeha, strahu, manjvrednosti žrtve, ipd.), po drugi strani pa gre tudi za kolektiven problem, saj družba prepogosto nasilje mirno gleda zaradi nevidnih mehanizmov, s katerimi se ohranja status quo v glavah ljudi.

Zavedati se moramo, da povzročitelj nasilja praviloma nikoli ne odneha z izvajanjem nasilja sam od sebe, saj skozi dolgotrajni proces nasilja pridobiva vedno večjo moč. Žrtev se počuti vedno bolj nemočna in vedno bolj izgublja občutek nadzora nad svojim življenjem. Zato je nujno, da povzročitelja nasilja nekdo ustavi. Nasilje v partnerskem odnosu se v velikem številu primerov ustavi šele takrat, ko nekdo od zunaj poseže v nasilni odnos.  Nasije lahko ustavimo samo skupaj kot družba in ne kot vsak posameznik. Za začetek moramo nasilje znati prepoznati in si dopovedati, da je nesprejemljivo v kakršnikoli obliki in ne sme biti tolerirano.

Zato poudarjamo: NASILJA V DRUŽINI JE VELIKO IN JE ZELO RAZVEJANO. ČE TE KDO PRETEPA IN PONIŽUJE, NI TO NIČ SRAMOTNEGA IN SIGURNO ZATO NI KRIV NIHČE DRUG KOT IZVAJALEC NASILJA. NOBENO ČLOVEŠKO BITJE NA SVETU NE SME ŽIVETI V STRAHU IN BOLEČINI TER PRISILJEVANJU V STVARI, KI JIH NE ŽELI POČETI.

 

Kaj storiti, če ste žrtev kaznivega dejanja?

• poiščete podporo pri družini, prijateljicah/prijateljih, znankah/znancih, sodelavkah/ sodelavcih in jim poveste, kaj se vam je zgodilo oz. se vam dogaja,
• poiščite pomoč pri nevladnih organizacijah, še posebej, če nimate ljudi, s katerimi bi se lahko pogovorili. Pomagajo vam lahko tudi pri iskanju varnega prostora,
• vsakič, ko je vaš partner do vas fizično nasilen, pokličite policijo na številki 113 in 080 12 00 (ANONIMNA ŠTEVILKA) ali na številko vaše lokalne policijske postaje. Policija se je dolžna odzvati vedno, ko je ogrožena vaša varnost in ob tem ustrezno ukrepati,
• po pomoč se lahko obrnete na center za socialno delo v vašem kraju oz. v tistem kraju, ki vam je najbližji, ali na koordinatorico za nasilje,
• vsakič, ko je vaš partner do vas telesno ali spolno nasilen, obiščete zdravnico ali zdravnika,
• predvsem pa si poiščite varen prostor in se zaščitite,
• ko nasilje mine, si zabeležite dogodek (čas, kraj, dogajanje, ipd.), fotografirajte si poškodbe, pospravite predmete s katerimi ste bile napadene, shranite morebitne dokaze (pisne, SMS sporočila, posnetke), ipd., saj lahko vse to naknadno služi kot dokaz, če se za prijavo na policijo odločite[33].

NEVLADNE ORGANIZACIJE na katere se lahko obrnete:

1. Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja p. p. 2726, 1001 Ljubljana t: 01 544 35 13 (vsak delavnik od 9. do 15. ure), sos telefon: 080 11 55 (vsak delavnik od 12. do 22. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih od 18. do 22. ure), e-naslov: drustvo-sos@drustvo-sos.si spletni naslov: http://www.drustvo-sos.si/
2. Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva ulica 36, 1000 Ljubljana t: 01 434 48 22 (ponedeljek, torek, četrtek od 10. do 15 ure) e-naslov: drustvo.nenasilje@siol.net in drustvo.dnk@drustvo-dnk.si spletni naslov: drustvo-dnk.s
3. Društvo ženska svetovalnica, Langusova 21, 1000 Ljubljana t: 01 25 11 602 (ponedeljek, torek, sreda od 16. do 18. ure, četrtek, petek od 10. do 12. ure), e-naslov: zenska.svetovalnica@guest.arnes.si spletni naslov: http://www. drustvo-zenska-svetovalnica.si/
4. Zavod emma, p. p. 221, 1000 Ljubljana t: 01 425 47 32 (vsak delavnik od 8. do 15. ure), svetovalna brezplačna telefonska linija: 080 21 33 (vsak dan od 18. do 21. ure) e-naslov: zavod.emma@siol.net spletni naslov: zavod-emma.si
5. Amnesty International Slovenije, Beethovnova 7, Ljubljana t: 01 426 93 77, faks: 01 426 93 65 e-naslov: amnesty@amnesty.si spletni naslov: amnesty.si[34]

 

Kaj storiti, če sumite, da je nekdo žrtev kaznivega dejanja?

• vzpostavite zaupanje z osebo in ponudite podporo, predvsem pa nevtralno poslušajte kaj vam ima potencialna žrtev za povedati,
• oskrbite jo s potrebnimi informacijami, kje vse lahko poiščejo strokovno podporo,
• zabeležite si vse detajle, ki vam jih žrtev o nasilju zaupa, točno in dobesedno. V primeru, da na osebi opazite poškodbe, si zabeležite kdaj ste poškodbo videli, na katerem mestu, kakšna je bila (opis poškodbe), ipd. saj lahko vse navedeno služi kot dokaz, ko se oseba odloči za prijavo nasilja na policijo,
• vedno se lahko odločite za anonimno prijavo na policijo na telefonsko številko ali na e-obliko prijave kaznivega dejanja. Kljub vsemu pa se za navedeno obliko prijave odločite, ko res ne gre drugače, saj je v tem primeru delo policije oteženo.

Viri in literatura: 

[1] Neža Miklič: Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 195.

[2] Spletna stran organizacije Pond, prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti:  http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini

[3] Mirjam Kline: Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 201-203

[4] Maja Plaz: Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 76-80.

[5] Mirjam Kline: Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 201-203

[6] Vesna Leskošek: Razvoj dela na področju nasilja nad ženskami v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str.  48

[7]   Dalida Horvat: Nasilje proti ženskam v okviru človekovih pravic, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str.  67-71

[8] Vesna Leskošek: Razvoj dela na področju nasilja nad ženskami v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 35 in http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini

[9] več v Katja Filipčič: Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 168

[10] 1. odstavek 90. člena SZ-1

[11] Katja Filipčič: Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 168

[12] Praviloma tiste, ki zagotavljajo namestitve v varnih hišah, organizirajo anonimne telefonske linije za pomoč žrtvam in izvajajo posebne programe za obravnavanje nasilnežev« (NVO)

[13] Dodajamo še seznam nekaterih drugih organizacij oziroma programov socialnega varstva, ki nudijo pomoč v primerih nasilja:

• varne hiše, zavetišča, zatočišča in materinski domovi ter drugi programi s področja preprečevanja nasilja
• krizni centri za otroke in mladostnike
• krizni centri za ženske in otroke, žrtve nasilja, ipd.

[14] Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 29

[15] Katja Filipčič: Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 160

[16] Katja Filipčič: Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 162-163

[17] detajlno v Marjana Milek Ogrinc: Pristojnosti centrov za socialno delo na področju preprečevanja nasilja v družini, , Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 177-190

[18] več v Katja Filipčič: Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 163-165

[19] Neža Miklič: Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 196.

[20] Skupnega bivališča ne zapušča žrtev, temveč povzročitelj nasilja, ki mora policiji izročiti ključe bivališča in z najosnovnejšimi osebnimi stvarmi bivališče (četudi lastniško) nemudoma zapustiti. Ukrep je časovno ter krajevno omejen. Policija povzročitelju nasilja z ustno odredbo, ki ji mora vedno in v točno določenem času slediti še pisna odredba, določi čas trajanja ukrepa (48 ur). V odredbi so prav tako navedene točno določene osebe, kraji/lokacije ter razdalje, katerim se v času trajanja ukrepa povzročitelj nasilja ne sme približevati. V nadaljevanju se izdano odredbo, z vsemi potrebnmi dokazili ter podatki posreduje v presojo preiskovalnemu sodniku oz. sodnici, ki odredbo potrdi, spremeni ali razveljavi. Če preiskovalni sodnik oz. sodnica odredbo potrdi, lahko ukrep izreče/podaljša za 10 dni. (Neža Miklič: Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str.  195)

[21] Neža Miklič: Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 195

[22] Katja Filipčič Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 170-172.

[23] [23] Neža Miklič: Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 196.

[24] S sprejemom treh odločb v septembru 2009  in sicer zadeve I Ips 56/2009, I Ips 117/2009, I Ips 194/2009

[25] več v Katja Filipčič: Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 174.

[26] S spremembo Kazenskega zakonika v letu 2011 (KZ-1B) je mogoče storilcu ob pogojni obsodbi izreči tudi varstveno nadzorstvo, ki vključuje pomoč, nadzor ali varstvo. Detajlno v Mirjam Kline Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 201-205.

[27] Neža Miklič: Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 190-200.

[28] več v Janja Roblek: Pristojnosti sodstva na področju preprečevanja nasilja v družini – civilnopravni vidik,  Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 207-219.

[29] Če potrebujete varen prostor, kamor bi se umaknili pred nasiljem, pokličite na številko 031 736 726.

[30] Dominik Felkar, Sodelovanje policije z nevladnimi orgaizacijami pri obravnavanju družinskega nasilja, 2012, str. 34-35

[31] Nena Kopčavar Guček: Pristojnosti zdravstvenih ustanov na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 220-235.

[32] Erika Rustja: Nasilje v družini in vloga vzgojno-izobraževalnih zavodov pri njegovi obravnavi, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, 2014, str. 237-243.

[33]Nasilje kaj lahko storim na spletni strani http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default-source/izpostavljeni-dokumenti/priloga-one.pdf?sfvrsn=2

[34] več tudi v http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default-source/izpostavljeni-dokumenti/brosura-slisite—priloga.pdf?sfvrsn=2,

http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini,

http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/67685-nasilje-v-druini-informacije-o-postopku-na-policiji.

 

Deli Z Ostalimi: